URŠKA PRAPROTNIK – ZUPAN 264. FOTO ZGODBA JEZERSKO V BELEM SLOVENIJA GLASBA – DUO CITER URŠKA PRAPROTNIK – ZUPAN DEJAN PRAPROTNIK SNEŽNI VALČEK

Po gripi sva bila sama sebi v napoto, želja po čem lepim pa je bila vseeno močnejša. “Greva nekam na sneg. Če je pri nas, ni vrag, da ga ni na Jezerskem še več. V noben hrib ne bova rinila, le nekaj posnetkov s snegom bi rad naredil letos, ko ga navadno pobere že v nekaj urah!”, sem razložil ženi v nedeljo dopoldan, ko je že kuhala, pa je vse pogasnila na štedilniku in je bila za. Jezersko sva že nekajkrat prečesala in poznam skoraj vse. Dve foto zgodbi sta narejeni iz samega naselja in še nekaj iz okolice. Le v snegu mi je še malo neznano in ko se v Naravi stisneta skupaj k sebi sonček na modrem nebu in sneg, je tak dan zadetek v polno. Pojdite z nama in videli boste morda kaj novega.

ko pa prideva v Kranj pa … Peljeva se skozi Domžale, ki so bele, pa skozi Mengeš, ki je še lepo bel, na Brniku že trava sili skozi sneg, ko pa prideva v Kranj pa … Se zgodi, da ima sedaj v teh norih časih Novo mesto mnogokrat več snega kot Kranjska gora. No, pa saj so bili vedno nori časi.

ko še ni vse zeleno in se pomlad pričenja. Skozi Kokro se peljeva in me že malo skrbi. Ob cesti skorajda ni snega, Kočna je bela le na vrhu, spodaj pa en - recimo april, ko še ni vse zeleno in se pomlad pričenja.

je pustila za dekoracijo po strugi malo bele lepote. Od Spodnjega Jezerskega naprej pa je bolj belo in celo Kokra, ki vase ujame snežinke, je pustila za dekoracijo po strugi malo bele lepote.

Ali pa ga je še za en ščepec več, kot na trojanskih krofih sladkorja. Na Jezerskem sva in kar dobro mi de, da nisem udaril mimo. Tu je belo približno tako, kot pri nas. Ali pa ga je še za en ščepec več, kot na trojanskih krofih sladkorja. Sem imel namen zaviti v Makekovo Kočno, pa s premislim. Ni sonca. Pa zavijeva pri spomeniku levo proti stari cerkvi sv. Ožbolta.

Tu nisva prvič in sanjam te lepote tu, ki so kar na kupu. Parkirava spodaj pri znamenju in se do Karničarjeve domačije in stare cerkve Sv. Ožbalta odpraviva peš. Tu so nebesa, vem. Tu nisva prvič in sanjam te lepote tu, ki so kar na kupu.

Toplo je in brez vetra. Zimski dan, ki si ga zapomniš po lepem.

Ostanki mlinskih kamnov, klopca, ki je obrnjena na sonce, majhen pajac narejen iz breze s kanglo v roki … Lepo tihožitje, ni kaj.

Iz tiste čiste modrine na nebu so se od nekje pričeli pojavljati oblaki, ki le polepšajo te najine poglede. Stara cerkev Sv. Ožbalta datira na prelom 12. in 13. stoletja. Krasijo jo lepe freske.

in so včasih vodila v ograjen prostor okoli cerkve. O, veter zna. Kako lepo je v bele mehke krpice oblekel vrata, ki jih je nekdo snel in so včasih vodila v ograjen prostor okoli cerkve.

Na robu cerkvenega zidu je balkon Na robu cerkvenega zidu je balkon. No, prostor, s kjer se tako lepo vidi na vse pod seboj, ki nosi tako lepo ime - Jezersko. In na hribe vse od Golega vrha na levi, do visokega in ošiljenega Storžiča tam v dolini nad Kranjem.

Visoko je tu in na robu in ko ima tu burja svoj ples, je bolje biti nekje na toplem.

Grem nad cerkev, da bi videl res vse pod seboj, pa mi pričnejo drevesa ožiti pogled. In se obrnem v hrib in vidim tam zadaj modro nebo. In jaz ne bi bil jaz, če me ne bi zanimalo kaj pa je tam zadaj.

VEČNO VPRAŠANJE Le kaj je tam zadaj, na vrhu, ob poti, je večno vprašanje, ki buri duha? Je to pravzaprav eno obsedeno stanje, ki se ga nikakor ugasniti ne da. Bolj ko raziskujem, več je vprašanj in vse bolj videvam, da konca ne bo in da je v tem ves čar, da mi je, ko iščem, z vsako potjo bolj lepo. Janez Medvešek

Na robu sem. Za mano je sonček, ujet med tisoč dreves, pred mano pa je senca, ki se spušča v globel.

Tisoče modro sivih in belih senc se menja druga v drugo na malih v debel sneg oblečenih smrekicah, ki bodo nekoč velike, kot so one tam zadaj.

Na poseki se rojeva novo življenje. Kot otroci v vrtcu, se male smreke drenjajo druga poleg druge. In sedaj se bo začel boj za življenje. Hud bo in krut ta boj in na koncu bodo ostale le one, najmočnejše, ki si bodo izborile prostor pod toplim soncem. Nikjer in za nikogar ni lahko na tem tako krutem in obenem tako lepem svetu.

Po poseki se vračam v dolino. Od tu se pa res vidi več.

Preko žične ograde grem na južno stran, kjer je že skorajda pobralo sneg. Lani na pomlad sem tu našel šope tako temno modrega svišča. Lep pogled mora biti tu tudi na jesen, ko se obarvajo macesni. Pa saj je povsod lepo, če le vidiš.

Le malo bolj v kotu je snega, da je prava zima Le malo bolj v kotu je snega, da je prava zima. Veter ga je z bregov napuhal na kup in vsaj tu imam občutek prave zime.

Hribi nad Jezerskim so na pol pobeljeni Hribi nad Jezerskim so na pol pobeljeni. Tistih debelih zaplat nad Češko kočo in Ledinami, kjer so bila včasih smučišča, že dolgo ni več. Mi je pripovedoval Karničarjev Davo, ki se je peljal z Mont Everesta v dolino, da so Karničarjevi otroci včasih presmučali vse te hribe. Letos se jim ne bi izšlo …

Še Kočna in Grintovec sta komaj kaj bela Še Kočna in Grintovec sta komaj kaj bela. Pa sta visoka dva kilometra in pol.

Pri avtu sva in pri kapelici pod Karničarjevo domačijo Pri avtu sva in pri kapelici pod Karničarjevo domačijo. Morda je bil to nekoč senik. Na strehi se je nabralo marsikaj. Preperele deske, ki prekrivajo v zamiku streho, ki jim tu rečejo pažence, drugje pa skodle ali šinkelni, gostijo na svojih plečih male smrečice, pod površjem pa v ledene kepe oblikovane kaplje dežja.

Zapeljeva se v center in po glavni cesti naprej. Tam na sredi poti zagledam na levi ob Skubrovi domačiji lepo kaščo in poleg znamenje.

kamor sedaj ne bova zavila, ker je tam gneča. Pot naju vodi mimo Stare pošte, kjer se včasih spotoma ustaviva na kavi, pa mimo odcepa za jezero in gostišče, kamor sedaj ne bova zavila, ker je tam gneča.

Od leta 1949 se smatra kot kulturni spomenik in je zavarovana. Pri tretji cerkvi na Jezerskem, ki je posvečena Sv. Andreju, zavijeva desno za Šenkovo domačijo. Pet stoletij šteje velika skorajda kvadratna hiša, ki ima sestrico nekje na oni strani na Koroškem. Po nekih podatkih je domačija nastala leta 1517 na sedanji lokaciji, spodaj pa je bilo nekoč jezero, ki naj bi takrat že odteklo. Od leta 1949 se smatra kot kulturni spomenik in je zavarovana. Poleg je preužitkarska hiša, ki je generalno prenovljena in služi novodobnim potepinom za dopustniški dom.

DOMAČA HIŠA Je lepšega kaj, kot je hiša domača v raven položena in z drevjem obdana ? Le ena je, sama vsakomur dana – tako kakor mama. Je gnezdo, je dom, je zaklad in je grad, je še raj, so nebesa, ne vsakomur dana – tako kakor mama. Janez Medvešek

Stara se je sesuvala sama vase in je bila spomeniško zaščitena Stara se je sesuvala sama vase in je bila spomeniško zaščitena. In je na istem mestu nastala skorajda do pikice enaka nova hči. Glej, glej, v stari hiši že strežejo. Obara, žganci, pečenice … Greva še malo na potep, potem se ustaviva tu.

In za njo se kot kulisa raztezajo visoki dvatisočaki. Težko prešteješ vsa poslopja, ki spadajo na eno tako mogočno kmetijo, kot je ta Šenkova. V na novo izdanem žepnem prospektu berem, da je to ena izmed redko ohranjenih kmetij, kjer se je ohranila zasnova srednjeveške samozadostne kmečke naselbine. In za njo se kot kulisa raztezajo visoki dvatisočaki.

je sedaj prazen. Pa tako na mehko je Narava pogrnila klopi … Tu pa so skoraj vsi objekti prenovljeni in služijo kot prostori v kampu, ko je poletje, ko so časi dopustov. Prostor, kjer se na večerih ob ognjih srečujejo ljudje, ki govorijo vse jezike tega svetovnega Babilona, je sedaj prazen. Pa tako na mehko je Narava pogrnila klopi …

Ogled po najavi na mobi št.: 030/ 68 50 11 Po ozki zasneženi uličici se povzpneva malo višje do Jenkove kmetije, ki se lahko pohvali z enim zelo zanimivim objektom. Jenkova Kasarna, ki datira v enaka leta kot Šenkova hiša in je stara okoli 500 let, je dobila ime po visokem poslopju, ki je podobno kasarni. To je bila oskrbovalna hiša, kjer so se odpočili popotniki in trgovci, preden so zakorakali s Kranjske v breg proti Jezerskemu sedlu in Koroški. V hiši je sedaj etnološki muzej. Ogled po najavi na mobi št.: 030/ 68 50 11

Mogočna macesnova vrata vodijo v zagotovo zanimive prostore Mogočna macesnova vrata vodijo v zagotovo zanimive prostore. Gotski kamniti klesan vhod nosi na sebi veliko vratno krilo. Ko bi ta hiša lahko govorila, bi nam ponudila debele romane zgodb o ljudeh, ki so koristili njeno notranjost. Prag je zlizan v stoletjih, kot se za tak prag, pa čeprav kamnit, spodobi.

ZLIZAN PRAG Korak za korakom, podplat za podplatom, stopinje, ki v kamen zarišejo rane… Zdaj ni več korakov, zdaj ni več stopinj, je zdaj čas edini, ki čezenj prestopa in čaka, da zase ga vzame. Janez Medvešek

Pred Jenkovim skednjem najdem postrojenje kmečkega orodja, ki pride prav za koline ali pa na jesen za kuhanje žganja.

Narediva še nekaj korakov do sosednje kmetije, pa se vrneva Narediva še nekaj korakov do sosednje kmetije, pa se vrneva. Sonce ugaša in mraz postaja. Po gnoju diši. O, se spomnim, kakšno paniko so zganjali v celofan zaviti “turisti”, ko jih je na obrobju Barja zjutraj zbujal petelin. V Dolomitih, v eni najlepših vasic Santa Magdaleni, pa sem videl hotel, lep, da si pred njim snameš kapo, ki je imel poleg gospodarsko poslopje, hlev in toliko gnoja na kupu, da bi še maček potreboval dopoldan, da ga preči. In nihče ni tarnal, da mu gnoj smrdi ali kikirikajo petelini.

Je rekel včasih pokojni prijatelj Niko tako: “ Je hudič, ko se opanak pocipeli”!, kar naj bi pomenilo, da je hudič, ko nekdo, ki pride s kmetov v mesto, tam postane “gospod!” Dokler jih kličem, me mačkoni na Jenkovem skednju gledajo tako prijazno, ko pa jih hočem pobožati, kot strela izginejo tam nekje pod streho v temi in le še tiste rumene očke, kot lučke na božičnem drevescu, sijejo v mojo smer.

Zadaj za “ta veliko” Šenkovo kmetijo se barva nebo Zadaj za “ta veliko” Šenkovo kmetijo se barva nebo. Tople barve ugašajo in sivkasto vijolični toni prevladujejo. Vsako uro, kaj uro, minuto, je ta naša Narava nekaj posebnega, za vse ki to vidijo.

Ljudje, ki so se sprehajali po teh poteh, so v sneg napisali, da imajo radi vse mogoče. En kup I LOVE YOU, x in y je bilo zapisano v snegu in me prime, da zaključim vse popisano s preprostim NAŠIM napisom, ki je vsem razumljiv: RAD IMAM JEZERSKO

Preprosto zato rad, ker tu najdem toliko motivov, ki jih drugje ne. Ti, gagajoča raca, ki si šla na večer v svet, lisice niso daleč in kakšen ptič s kremplji tudi ne in če ti je drago to edino življenje na tem lepem svetu, potem se skrij na toplo!

Kdo ve, kaj ga čaka v dolgi nočni izmeni in kam ga bo vodila pot. Skozi oblake še poslednjič posije sonček in črn mačkon se danes še zadnjič pogreje zunaj. Kdo ve, kaj ga čaka v dolgi nočni izmeni in kam ga bo vodila pot.

Kako je tu lepo v času dopustov Kako je tu lepo v času dopustov. Ljudje žlobudrajo med seboj v vseh mogočih jezikih in pridna Karničarjeva Polona in Drejc jih strežeta in osrečujeta na 101 način. V kampu s šotori, na prostoru za avtodome, v apartmajih, v veliki jedilnici v ta veliki hiši, na vrtu, na Jenkovi planini v lični kočici…Osrečujeta jih s hrano, postrežbo, savno, prijazno besedo, idejami za preživet lep dan …

Otrkava si s čevljev sneg in previdno odpreva macesnove duri, ki vodijo v izjemno lepo notranjost mogočne, več kot 5 stoletij stare Šenkove hiše. Ko sva bila nazadnje tu, so delali tlak. Pravljično lepo…

Lačna sva in če si lačen, je vse dobro!” V hodniku se srečava z Drejcem. Povabi naju v prijetno oblikovano jedilnico, kjer se tisti trenutek, ko vstopiš, počutiš, kot da je od vedno tvoja. “Ni več veliko za jesti, krvavice so še, malo zelja, pa …!” Ga prekinem. “Drejc, prinesi. Karkoli … Lačna sva in če si lačen, je vse dobro!” KLIK NA: Turistična kmetija Šenkova domačija

prisoten na predmetih, ki so ljudem služili v vsakdanu. Spomnim se, ko sta nama poleti pripovedovala, kako veseli so bili, ko so pod novimi stropi našli tega. Strokovnjaki so ga očistili, le nekaj tramov je zamenjanih in sedaj sije v vsej svoji patini. In na srednjem nosilcu je vrezana svarica. Starodavno slovansko znamenje. V zanimivi knjigi o staroverskih običajih na Krasu - V siju mesečine - je prijatelj Boris Čok zapisal o tem znamenju: “Svarica, praprot in bršljan so delovali proti udaru strele, požaru in raznim boleznim!” Ko boste potovali po Domovini, po preprostih vaseh, kjer še niso ljudje vsega lepega zamenjali s poceni plastično kramo, opazujte strope, vratne podboje, preše, vratna krila, umeteljno pobarvane fasade in opazili boste, da je ta znak še mnogokrat prisoten na predmetih, ki so ljudem služili v vsakdanu.

Vrata se odprejo in v izbo pridiši. “ To imamo še Vrata se odprejo in v izbo pridiši. “ To imamo še. Danes je bilo kar nekaj ljudi pri nas in je pošlo pripravljeno!”, se opravičuje Drejc. Mi najdete hotel s sedmimi zvezdicami, ki ti lahko ponudi kaj tako domačega, dišečega in dobrega?

kjer se je vse videlo kdo prihaja in odhaja!”, nama razlaga. In nama razkažejo še ostale prostore te mogočne pet stoletij stare lepotice. “ Tu v črni kuhinji moramo še rešiti problem odpadajočih saj, ki so moteče”, razlaga Polona, ki je bila v tej hiši doma. “Jaz sem imela ono ta lepo sobo na vogalu hiše, kjer se je vse videlo kdo prihaja in odhaja!”, nama razlaga.

In potem nama še Drejc pove, kaj se bo še vse naredilo v hiši, da bo še lepša. Prekrila se bo, zaključni sloj fasade še pride na vrsto, že obnovljeni križ, ki je sredi garteljca ob hiši krasil okolico, bo kmalu spet dobil svoje mesto, pa podstrešje bo postalo uporabno in bodo lahko na njem spali potepini na dopustih. Užitek je poslušati oba, ko nič ne tarnata, ampak z žarom v očeh pripovedujeta o svojih načrtih.

“Pa še kdo bo tu pri nas dobil delo …!” Srečati take ljudi, je poezija. Polepšajo ti dan in ti dajo injekcijo energije za vsaj en teden vnaprej. “ Bodita vesela, da vama ne bo treba hodit v dolino h komu na tlako!”, rečem, pa me Drejc dopolni: “Pa še kdo bo tu pri nas dobil delo …!” Držim pesti za vaju, junaka slovenska! Nista razvajeni mamini mazi, ki še pri 35. letih ne vedo kaj bi sami s seboj!

In kmalu jim je odprla Polona in jih malo pocrkljala s čim dobrim. Čim so zaškripala velika vrata, so se pred njih postavili kosmati prijatelji in čakali na kaj dobrega. In kmalu jim je odprla Polona in jih malo pocrkljala s čim dobrim. Odhajava. Sneg škriplje in sonce zahaja. Na steklih, kjer ni zakurjeno, se bodo pričele spet risati tiste tako lepe ledene rože. Dimi iz dimnikov prinašajo po dolini različne vonje. Ampak vse so tiste domače, kjer ti srce zaigra, ko se vrnejo spomini na lepe čase.

Še posebej, če imajo tako lepo slovensko ime kot je – JEZERSKO. Tekaške proge so že skoraj prazne, sankališča tudi, le tam pri gostišču pri jezeru še najbolj vztrajni drsajo v pol mraku. Tole najino iskanje snega danes je bilo zadetek v polno. V tako kratkem času sva doživela toliko lepega. In kar je najbolj važno in ker nama je bilo lepo, se bova sem še vračala. Nebes se ne naješ! Še posebej, če imajo tako lepo slovensko ime kot je – JEZERSKO.

PREIZKUŠNJA Nekdo se je potrudil zame PREIZKUŠNJA Nekdo se je potrudil zame. Zamešal barve je na sto palet ta prave. Preizkuša me, bom mimo šel, se bom ustavil, si čas vzel, ogledal dela vse razstave kjer so motivi mojstra mojstrov, ki jih le ona zmore - delo matere Narave? Janez Medvešek

Tu v Kokri še za trenutek ustavim, ko zagledam to zimsko okrasje, ki ga je naredila Narava posebej za nas, da nam polepša pot.

Kako malo je včasih potrebno, da imaš lep dan Kako malo je včasih potrebno, da imaš lep dan. Nič ni posebnega to Jezersko, pa je tako domače, naše in tako lepo. Kamor koli jo mahneš po teh dolinah in bregačah, imaš lep dan. In iz Ljubljane do sem sploh ni daleč. To je prava lokacija v zimah za družine, pare, ki raziskujejo v dvoje, izjemna lokacija v pomladi, ko se trate odenejo v vijolično in regratovo rumeno barvo, prava lokacija za poletje, ko se kuhamo v dolini, prava lokacija v jeseni, ko se gozd obarva in to jesensko pravljico pozlatijo macesni in pobeljeni vrhovi mogočnih dvatisočakov. Ne čakajte na čudež ali na kako eksotično povabilo kake tuje agencije. Raj je na dosegu roke. RAJ, pisano z veliko. Z jezerom, snegom, ledom, tekaškimi progami, konji, mirom, obilico zelenja, prijaznimi domačini, krasno postrežbo in mineralno vodo na Ankovem studencu, kampom, apartmaji, hotelom, črpalko, tremi cerkvami, malo vasico, kjer ima alpinist Karničarjev Davo lepote za nas, številnimi potmi v gore, planinskimi kočami … O, koliko sem še pozabil. Pa si pozabljeno dopolnite sami. Jezersko vabi. Vabi z odprtimi rokami. Če se bomo tam srečali, me pozdravite. Na kmetih in v gorah se vedno vsi pozdravimo in si zaželimo lep dan! In na Jezerskem ni potrebno veliko, da je dan ne samo lep, ampak - sanjsko lep! Besedilo in fotografije -------- Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano GLASBA – DUO CITER URŠKA PRAPROTNIK – ZUPAN IN DEJAN PRAPROTNIK SNEŽNI VALČEK Narejeno in zvedavim potepinom poslano koncem mrzlega prosinca – januarja, leta gospodovega 2017 janez.medvesek@gmail.com