UVOD V RAZUMEVANJE PRAVA metode pravne znanosti K humanosti učitelja sodi, da učence posvari pred seboj! Nietzsche UVOD V RAZUMEVANJE PRAVA PRAVO KOT “CELOTA” (KOT DRUŽBENI POJAV)  kaj je pravo / njegova družbena vloga? (iskanje bistva prava) temeljne značilnosti modernega prava pravo in politika pravo in vrednote TEMELJNE PRVINE PRAVNEGA REDA / SISTEMA nastajanje / uporabljanje prava  pravni akt - ravno pravilo – pravno razmerje razlaga pravnih aktov utemeljevanje pravnih odločitev sistemizacija prava metode pravne znanosti

KAJ JE PRAVO / NJEGOVA DRUŽBENA VLOGA ?  izhodišča    KAJ JE PRAVO / NJEGOVA DRUŽBENA VLOGA ?  izhodišča  * pravo je ob državi osrednji družbeni pojav *človekovo delovanje / ravnanje (javno in zasebno) je ujeto v pravna pravila *moderna družba/civilizacija je “pravna civilizacija” (obstoj demokracije, pravne države, svobode, človekovih pravic itd. ni možen brez prava) *že na prvi pogled kompleksen, večdimenzionalen, kompliciran in ambivalenten pojav  ena sama “edina pravilna” opredelitev prava ni smiselna

bogato miselno odzivanje  pravna znanost/veda kot posebna družboslovna disciplina ni družboslovne discipline/miselnega toka ki se ne bi dotaknil tudi prava “pravniki še vedno iščejo definicijo svojega predmeta” prevladuje normativno-pozitivistično pojmovanje obstajajo pa tudi drugačni pogledi *opredelitev pojma in funkcije prava ima tudi praktičen pomen (oblikovanje in uresničevanje prava  človekova domena  zgodovinske zablode) *težavnost opredeljevanja (bistva) prava kompleksnost, svetovnonazorske razlike / družbeno-zgodovinski kontekst, različno pojmovanje znanosti, ideološko izkrivljanje, povezanost z oblastjo in politiko, domena pravniškega “ceha”, problem jezika itd.    veliko različnih teorij *vsaka se na svojevrsten način odziva na “bistvene prvine prava” *obstaja ustaljena shema * bolj ali manj kritično vrednotijo družbeno vlogo prava

NARAVNOPRAVNE TEORIJE  razlikovanje med (nadrejenim!) naravnim in pozitivnim pravom pozitivno pravo zavezuje osrednji moralni princip  pravičnost več zgodovinskih različic (klasična, racionalistična, sodobna itd.) klasična NP teorija (Aristotel, Akvinski)  pravo je (specifičen in relativno avtonomen ) del morale, oba pa sta del narave pravo zadeva objektivno plat ravnanja, subjektivni odnos pa je stvar morale pravičnost v širšem in ožjem smislu  naravno merilo za pravno urejanje iskanje pravičnosti / naravnega prava je negotovo  zato postavljeno pravo * NP vrednote (pravičnost) ostanejo kriterij veljavnosti pozitivnega prava ! racionalistična (moderna) NP teorija  pravičnost je še vedno sestavina prava določena je v obliki absolutnih načel ki jih določi človekov razum naravno pravo kot “razumsko pravo” (dualizem ostaja) sodobna NP teorija  Finnis, Fuller, Dworkin * NP je imelo v času nastanka NP teorij revolucionaren značaj *moderna različica je odprla možnost za zajetje NP v sistem pozitivnega prava * problem udejanjanja naravnopravne teorije v praksi pravnega urejanja

NORMATIVISTIČNE / POZITIVISTIČNE TEORIJE  zavračajo razlikovanje med naravnim in pozitivnim pravom pravo je skupek norm ki jih oblikuje državna oblast pravna norma je osrednja sestavina prava kriterij pravnosti ni več v vrednotah temveč v prisilnosti p.norme pravičnost je prvina pozitivnega prava (legalistična t. pravičnosti) oddaljevanje od vsebine prava (vrednot in družbenih razmerij)  zametki že v antiki začetek 20. stol. H.Kelsen: “čista teorija prava” 2. pol 20. stol. H.L.A. Hart in N. Bobbio: “analitična teorija prava” *na te teorije so vplivale družbene razmere in pojmovanje znanosti v tistem času *na normativističnih teorijah je nacistični / fašistični režim opravičeval svoje “pravo” * v današnjem času so gotovo presežene *normativizem je močno zasidran v moderni pravni mentaliteti (znanosti / praksi)

pojavijo se istočasno kot pozitivistične teorije SOCIOLOŠKE TEORIJE  pojavijo se istočasno kot pozitivistične teorije upor normativizmu/legalizmu, poudarjanje družbenih odnosov bistvo prava je v družbi sami (ne v normah, ne v vrednotah) ponoven zasuk k vsebini prava (pravnih norm) !!  pravne norme/instituti vznikajo iz družbenih dejstev pomembno je “življenje” prava (le-to ni logika ampak izkušnja) do bistva prava lahko pridemo če proučujemo družbene razmere v katerih nastaja Evropa: Ihering, Ehrlich, Gurvitch idr., skandinavski pravni realizem ZDA: ameriški pravni realizem (“law in action”) *zanemarijo normativno prvino prava (Holmes: pravo je praksa ki se kaže v delu sodnikov in ravnanju pravnih subjektov) *pravo je dinamična in spremenljiva kategorija s katero človek posega v spreminjajoče se družbeno življenje *raziskovanje velja usmeriti na “real rules”, zavračanje “logičnega silogizma” *zavračanje prisile kot temelja obveznosti prava

uveljavijo se v 2. pol. 20. stoletja INTEGRALNE TEORIJE  uveljavijo se v 2. pol. 20. stoletja izhodišče: enostranskost dotedanjih pristopov / teorij pravo je pojav v katerem se prepletajo vse tri prvine  vrednote, norme, dejstva (družbeni odnosi) izvor: latinska Amerika (Miguel Reale: “tridimenzionalna teorija prava” * pravo je normativni in kulturni pojav z elementi “tega kar je” in “tistega kar naj bi bilo” *splošno uveljavljeni teoretični pogledi na pravo / njegovo bistvo → LIBERALNA TEORIJA PRAVA (“demokratično pravo” je na svobodi in enakopravnosti utemeljen relativno avtonomen in nepristranski normativni mehanizem za urejanje družbenih odnosov)  gre za celovite teorije o bistvu prava, ki naj zagotovijo kompleksno teoretično podlago za (legitimno) delovanje pravnega sistema v obstoječih (“zaostrenih”) družbenih razmerah se zdijo “deficitarne” ker zastopajo povsem nekritičen pogled na družbeno funkcijo/vlogo prava

KRITIČNI POGLEDI NA PRAVO    MARKSISTIČNA TEORIJA PRAVA  marksizem: filozofska smer v 19. stoletju  v začetku 20. stol. postane podlaga za socialistično družbeno ureditev  potvarjanje njenih izhodišč privede do marksistične ideologije/totalitarne prakse  v postmoderni dobi spet pridobiva na pomenu (vpliv na kritične smeri v družboslovju) ne gre za sistematizirano, celovito teorijo prava obstajajo različne smeri marksistične teorije prava *prava ni mogoče razumeti brez razumevanja celotne družbene strukt. *pravo je “vrhnja stavba” in je kot takšno predvsem odraz ekonomske strukture družbe ↓ ↓ temeljne institucije in značilnosti modernega prava so funkcionalno povezane s kapitalističnim družbeno-ekonomskim sistemom enakost pred zakonom ni moralni imperativ moderne družbe (temveč funkcionalni) pravo je v zakon prevzeta volja vladajočega (kapitalističnega) razreda s preseženjem razredne družbe bo izginila potreba po pravu  m. je kritična teorija ki jo je kompromitirala komunistična politična ideologija

“CRITICAL LEGAL STUDIES MOVEMENT”  *v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja v ZDA *radikalna alternativa ustaljenim teoretičnim pogledom na pravo ki so tesno povezani z idejo in zasnovo liberalne države *moderna družba je krivična (ekonomske in socialne neenakosti, revščina, prikrajšanost) in tudi moderno pravo (ki to družbo ureja) je v pretežni meri krivičen normativni red *liberalna (naravnopravno-pozitivistična) teorija prava je ideološka in apologetska ter kot takšna neustrezna teoretična podlaga za legitimno pravno soočanje s sodobnimi družbenimi razmerami *ČPTS (vrednostrni temelj modernega prava!) so tudi “humanistična fasada” ki prikriva krivična družbena razmerja (hierarhične zatiralske odnose, družbene neenakosti itd.) ter predvsem zagotavlja uveljavljanje svobode, enakopravnosti in interesov pripadnikov družbene elite naloga kritične teorije je da dosledno razkriva sporno družbeno vlogo prava *in da išče alternativne možnosti za tako ureditev družbe ki ne bo temeljila na izkoriščanju in družbeni nepravičnosti

POSTMODERNA TEORIJA PRAVA  *v širši okvir PM teorije prava sodi tudi CLS *postmodernizem se v 80-ih letih kot kritična paradigma pojavi na vseh področjih družboslovja *kritičen pogled na (post)moderno družbo, njene institucije in na moderno znanost kot temelj družbene organizacije in njenega (nadaljnjega) razvoja *moderni družboslovni instrumentarij je v postmoderni, poznokapitalistični družbi zastarel in neustrezen moderna formula “več razuma (in znanosti) več svobode (in pravičnosti)” itd. ne drži več razum in znanost nista le progresivni sili temveč tudi orodji nadzora, dominacije, diskriminacije izkoriščanja in zatiranja *potreba po rekonstrukciji ključnih družbenih konceptov in institucij na obrobju “uradne” teorije prava se porajajo postmodernistični pogledi *zagovarjajo “zunanji pogled” na pravo, pravni sistem, pravno urejanje *poglavitni koncepti modernega pravnega sistema (svoboda, enakopravnost, lastnina) so v obstoječih družbenih razmerah arbitrarni , prisilni in zastareli  potrebna je de/rekonstrukcija temeljna ideja je alternativno(!) iskanje boljšega, bolj pravičnega prava in družbe

primerjava z drugimi zgodovinsko izoblikovanimi tipi prava TEMELJNE ZNAČILNOSTI MODERNEGA PRAVA “moderna država”  tip države ki se je od 17./18. st. naprej izoblikoval v okviru v zahodne civilizacije “moderno pravo”  tip prava ki se je razvijal na enakih idejnih in družbenoekonomskih temeljih kot moderna država primerjava z drugimi zgodovinsko izoblikovanimi tipi prava  sužnjelastniško pravo, fevdalno pravo  * razpršenost državne oblasti / pravnih virov ← vpliv * kazuističnost ← ekonomskih in političnih * neenakopravnost / družbena slojevitost ← razmer srednjega veka * podrejenost religiji

ključni dejavniki razvoja modernega prava  * družbene (ekonomske, politične in kulturne) razmere v 17./18. st. razsvetljenstvo, racionalizem, sekularizacija, meščanska revolucija, kontraktualizem/konstitucionalizem, tržno gospodarstvo * recepcija rimskega prava RP je zagotavljalo sprejemljivo podlago za razvijajoče se tržno gospodarstvo še vedno pa je temeljilo na neenakopravnsti in suženjstvu splošnost, abstraktnost in sistematičnost ni bila zadostna  vpliv na zasnovo in razvoj modernega “zasebnega prava” * realizacija ideje družbene pogodbe in liberalne države liberalna in pravna država kot garant svobode, enakosti pred zakonom, pravne varnosti, človekovih “naravnih” pravic, tržne ekonomije vpliv na zasnovo, ZNAČILNOSTI in razvoj modernega “javnega prava”  splošnost, abstraktnost, sistematičnost itd.

SPLOŠNOST  * pravne norme se ne obračajo na določeno (individualno) osebo temveč na nedoločeno število oseb (vsi pravni naslovljenci, določene skupine ipd.) * zagotavlja (zagotavljala naj bi !!) da je pravna norma odraz splošne volje in ne odraz partikularnih ali individualnih interesov posameznikov in skupin * splošnost naj bi zagotavljala ENAKOST PRED ZAKONOM  sorazmerna enakopravnost PAZI: imperativ pravne enakosti je bolj funkcionalni kot moralni imperativ enakost pred zakonom in družbena (ne)enakost * pomemben element sodobne normativne tehnike

ABSTRAKTNOST  FORMALIZEM  * se kaže v lastnosti pravnih norm da v naprej urejajo družbena razmerja * zagotavljala naj bi PRAVNO VARNOST IN PREDVIDLJIVOST * izjemen pomen v kazenskem pravu (“nullum crimen nulla poena…”) * uporabljanje prava  proces prehajanja od abstraktnega h konkretnemu - pravni silogizem (razvoj in pomen pravne logike) FORMALIZEM  * odraža zahtevo da je treba pri ustvarjanju in uporabljanju prava v interesu pravne varnosti in kakovosti pravnega urejanja/odločanja upoštevati postopkovna pravila in oblikovne zahteve PAZI: posebna vloga na področju uporabljanja prava oz. pravnega odločanja (enakopravnost/zagotavljanje enakih pravic udeležencev v pravnih postopkih) * zagotavljal naj bi pravno varnost * kritika: pretiran formalizem ogroža učinkovitost / prilagodljivost prava, družbenim razmeram, ovira udejanjanje dejanske enakosti pred zakonom & pravičnosti itd.

SISTEMATIČNOST  PRAVNI SISTEM * na to lastnost je poleg družbenih sprememb vplival tudi racionalizem težnja po sistematičnosti je nastala zaradi zahtev nastajajočega tržnega gospodarstva, zasnove liberalne države in zametkov znanosti o pravu ki je težila k racionalnosti * izrazila se je v odpravi partikularizma in sprejemu prvih modernih kodifikacij (javnega in zasebnega) prava * po tej lastnosti se pravo bistveno razlikuje od drugih normativnih pojavov PRAVNI SISTEM pojem in prvine prvine sistemizacije prava veliki pravni sistemi * predzadnje poglavje v učbeniku !

(imata isto “bitnost” ki jo racionalno zaznavamo ločeno) PRAVO IN POLITIKA oba pojava izražata človekovo težnjo po urejanju in usmerjanju družbe k določenim ciljem (imata isto “bitnost” ki jo racionalno zaznavamo ločeno)   vrednostni normativni sistem usmerjanje družbene skupnosti k določenim ciljem ureja zunanje družbene odnose način razreševanja družbenih protislovij razrešuje spore med posamez./skup. določanje ciljev razvoja in izbiranje sredstev sankcionira kršitve prava boj za oblast, vojna interesov (“nadaljevanje vojne z mirnimi…”) “umazana…” IZHODIŠČNA TEZA oba pojava imata svojo lastno identiteto ni pa ju mogoče med seboj povsem ločiti 

* politika se v sodobni pravni (državi) v pretežni meri udejanja skozi pravo “policy” → usmerjanje družbe/družbenega področja k ciljem “politics → ravnanja in razmerja ki zadevajo pridobivanje, ohranjanje in izvajanje oblasti PAZI: v širšem smislu pojem “politika”vključuje tudi institucionalne pravne mehanizme boja za oblast → strankarski in volilni sistem * lastnosti : * determiniranost z obstoječimi družbenimi razmerami * visoka stopnja dinamičnosti in prilagodljivosti razmeram, ciljem, interesom, ideologiji * pogosto visoka stopnja iracionalnosti in (interesne) pristranskosti, nizka stopnja objektivnosti

PRAVO  * pravo je v normativno obliko prevzet politični konsenz * ima ambivalentno družbeno vlogo (sredstvo oblasti/politike – omejitev oblasti) v zgodovinski perspektivi se obe vlogi izmenjujeta z različno stopnjo intenzitete * nadomešča logiko prisile s prisilo “logike” v moderni dobi se normativna moč transformirala v kognitivno moč kljub temu je prisila “razuma” oz. “logike” ultima racio utemeljena v prisili oblasti razum/logika je v stiku z realnostjo kljub navidezni formalnosti/objektivnosti subjektiviziran(a) → predeterminiran(a) je z iracionalnimi vzgibi v posamezniku (z intuicijo, vrednostnimi nazori), z okoljem itd. zato pravo (tako kot politika!) ni izključno racionalno, objektivno, interesno nepristransko itd. (na to vpliva tudi pomenska nedoločnost pravnih norm/pravnega jezika, pravna načela, pravne praznine itd).   meja med pravom in politiko je dokaj nejasna, spremenljiva pravo je v razmerju do politike (le) relativno avtonomno (velja tudi obratno) formalni razlogi → abstraktnost, splošnost, sistematičnost in formalizem, pravni jezik materialni razlogi → vrednostna razsežnost prava, načela pravne države, človekove pravice itd.

kot relativno ločeni in povezani entiteti pri usmerjanju družbe  pravo ni le gola oblika, skozi katero bi se udejanjala oblast/politika, temveč je vsebinsko relativno samostojno politika mu posreduje “grobo vsebino” ki jo pravo podredi svojim lastnostim → način oblikovanja pravnih aktov, hierarhija aktov, ustavna jamstva svobode, enakosti pred zakonom itd., delitev oblasti, ustavno sodstvo ipd.. vendar pravo hkrati tudi ni povsem objektivno sredstvo družbenega urejanja *pravo ni nevtralni mehanizem / tehnično sredstvo za udejanjanje družbenih odnosov *ustvarjanje prava je načeloma v domeni politične večine *pri uporabljanju prava v kontaktu z realnostjo ni absolutne objektivnosti * uporabljanje / interpretacija prava ni mehanska temveč je ustvarjalna dejavnost (implicira subjektivne primesi) kot relativno ločeni in povezani entiteti pri usmerjanju družbe nimata vedno enakih vlog včasih “progresivno” vlogo (kot omejevalni dejavnik!) odigra pravo, včasih pa politika (kot mobilizacijski d.!) družbeni premiki so le redko odraz razvojnih premikov v pravnem redu (prej obratno, se pa tudi to zgodi!) družbeno-imaginativni potencial je pri pravu manjši kot pri politiki (p. je konservativna kategorija)

** vloga (ustavnih) sodišč → vsebinsko precizirajo vsebino prava SINTEZA zapleten odnos med pravom in politiko se kaže na treh ravneh  OBLIKOVANJE IN DELOVANJE DRŽAVNE OBLASTI to področje je pravno urejeno, elementi obeh pojavov se prepletajo USTVARJANJE PRAVA zakonodajni postopek → politika ustvarja pravo tudi tu pravo ohranja relativno avtonomijo → politične ambicije so omejene s postopkovnimi in materialnimi določbami ustave, podrejene so ustavnosodnemu nadzoru, pravna zavest / občutek politične akterje usmerja k pravnim vrednotam UPORABLJANJE PRAVA načela zakonitosti, neodvisnosti sodstva in samostojnosti upravnih organov vpliv politike je manj prisoten kljub temu ostaja problem (ne)objektivnosti in (ne)ustvarjalnosti sodnikov itd. *poseben fenomen je neposreden (vulgaren) vpliv politike na pravo !! ** vloga (ustavnih) sodišč → vsebinsko precizirajo vsebino prava s svojimi odločitvami vzpostavljajo precedenčni temelj za razumevanje ustavnih načel in določb PAZI: meja med pravnim in političnim odločanjem ustavnega sodišča je “ohlapna”

politiko nadomesti “policy” POLITIKA “NEKOČ IN DANES” AVTOKRACIJA → podrejenost prava politiki DEMOKRACIJA → partnerski odnos (ne nadrejenost prava politiki!!)  ANTIKA “upravljanje javnih zadev s ciljem zagotavljanja splošne blaginje” nasprotovanje despotstvu in tiranstvu Aristotel: veščina zagotavljanja svobode in pluralnosti ki se navdihuje pri modrosti SREDNJI VEK izraz “politika” nadomestijo izrazi “regnum”, “dominium”, “principatum” → hegemonija srednjeveških vladarjev absolutistična država: tehnicizacija (depolitizacija) politike in birokratizacija RENESANSA / NOVI VEK oživi antični pojem, liberalna država, tržno gospodarstvo → težnja po demokratični oblasti politika sčasoma postane mehanizem pridobivanja, izvajanja in ohranjanja oblasti stopi se z državo, postane institucionalizirana oblika boja za oblast “politikovo strast, modrost in odgovornost pri upravljanju javnih zadev zamenja že(l)ja po oblasti” KONSOLIDACIJA DEMOKRACIJE politiko nadomesti “policy” inženiring razporejanja družbenih dobrin , politika “blaginje” izpodrine politiko “smisla” golo upravljanje ki se uklanja diktatu trga, kapitala

 “paradoks” SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA “politika je sredstvo (nad)oblasti, ki naj izgine z obzorja, ko bo izkoreninjena nadoblast”  “paradoks” AVTOKRATSKA OBLAST → teži k podrejanju oz. ukinjanju politike * aktualno nezaupanje v politiko oz. večje zaupanje v pravo (juridizacija) kot v politiko je odraz krize demokracije

PRAVNO PRAVILO uvodne opazke   * pravo kot družbeni pojav – pravni sistem / pravni red + njegovi sestavni deli  PRAVNI RED (v širšem smislu): pravno pravilo, pravni akt, pravno razmerje * definicija PP→ z državno prisilo zavarovano pravilo o ravnanju pravnih naslovljencev * normativ(istič)na teorija prava → PP je osrednja prvina modernega prava (pravnega sistema oz. pravnega reda) integralne teorije prava → PP je ena od ključnih prvin modernega prava (pravnega reda) * pravno pravilo “na splošno”, “kot tako”, “splošno-teoretični aspekt” vrste PP, sestavine PP ipd. * raznolikost pravnih pravil različna vsebina, različne vrste (npr. splošna in abstraktna - posamična in konkretne, obvezna - dispozitivna, pravna načela itd.), različne sestavine (s sankcijo ali brez nje, s primarno hipotezo ali brez nje itd.), različna podoba

ZGRADBA / SESTAVINE PRAVNIH PRAVIL SMISELNOST PROUČEVANJA ZGRADBE PP * kakovostno oblikovanje + pravilno uporabljanje * PP ni mogoče enačiti z določbami pravnih aktov  osrednji sestavini sta dispozicija in sankcija (večina PP ima samo ti dve sestavini!) ↓ ↓ vsebina (obveznega) ravnanja pravna posledica za kršitev dispozicije IDEALNA ZGRADBA hipoteza dispozicije (primarna hipoteza) opis dejanskih okoliščin, ki morajo biti podane, da nastopi dolžnost obveznega ravnanja predpostavka, ki omogoča nastop primarne dispozicije odvisna je od pravne tehnike in področja pravnega urejanja (običajno ni izrecno opredeljena!) dispozicija (primarna dispozicija) osrednja sestavina PP; obvezen način ravnanja; različne vrste dispozicij !! kršitev (sekundarna hipoteza) negacija primarne dispozicije; SH določa kršitev oz. njene znake (v PP ki določajo KD je izrecno opredeljena!) sankcija (sekundarna dispozicija) dejanska sestavina: pravna posledica, ki zadane naslovljenca, ki ni ravnal v skladu s primarno dispozicijo normativna sestavina: določitev subjektov in njihovih ravnanj za izvršitev sankcije

VRSTE DISPOZICIJ / PRAVNIH PRAVIL PAZI: v učbeniku so vrste PP prikazane kot vrste dispozicij PP kriteriji razvrščanja: kakovost , vsebina, narava, stopnja odrejenosti ravnanja  1. kriterij: KAKOVOST splošna in abstraktna – posamična in konkretna splošnost in posamičnost → nanaša se na subjekte abstraktnost in konkretnost → nanaša se na ravnanje _______ splošno PP: zadeva skupino (kategorijo) oseb posamično PP: zadeva posamično (individualno) osebo abstraktno PP: v naprej določa način ravnanja; ureja v naprej zamišljena (abstraktna) družbena razmerja konkretno PP: nanaša se na že nastalo (konkretno) družbeno razmerje običajno: splošna in abstraktna – posamična in konkretna !! splošna in abstraktna → PP v zakonih in drugih splošnih pravnih aktih posamična in konkretna → PP v sodbah sodišč in drugih posamičnih pravnih aktih splošna in konkretna → PP v zakonu, ki npr. določa način odprave posledic potresa posamična in abstraktna → PP v pogodbi, ki opredeljuje posledice kršitve pogodbe * splošna in abstraktna PP omogočajo učinkovito urejanje družbenih odnosov, uresničevanje vrednot * posamična in konkretna PP omogočajo uresničevanje splošnih in abstraktnih PP v družbeni praksi

zapovedujoča in prepovedujoča PP 2. kriterij: VSEBINA zapovedujoča in prepovedujoča PP vsa PP ki naslovljencem nalagajo dolžnosti (v obliki storitve ali opustitve) zavarovanje splošnega družbenega interesa (temeljnih družbenih vrednot) PP na področju kazenskega prava, davčnega prava, pristojnosti in pooblastila državnih organov dovoljujoča (pooblaščujoča) PP dovoljujejo oz. dopuščajo določeno ravnanje, od volje naslovljencev pa je odvisno ali bodo pooblastilo uporabili ali ne (dispozitivna PP) “…upnik lahko izterja dolg…” “…lastnik lahko zahteva stvar nazaj, če jo nekdo pridobi protipravno…” izbirna (alternativna) PP PP ki pravnim subjektom omogočajo da izberejo obvezen način ravnanja razpolagalna (dispozitivna*) PP PP ki pravnim subjektom ponujajo način ravnanja ki pa ga lahko nadomestijo z drugim načinom ravnanja * najdemo jih na področjih kjer ni potrebno strogo enosmerno urejanje ravnanja diskrecijska PP pravica državnih organov do prostega preudarka ko odločajo o pravicah in obveznostih diskrecijsko PP daje državnemu organu več svobode pri odločanju na področju upravnega odločanja (sprejem v državljanstvo, priznanje pravice do prebivališča ipd.) pogoji so našteti primeroma ali pa so uporabljene pomensko nedoločne formulacije “in druge okoliščine, ki vplivajo na…” državni organ je zavezan k spoštovanju načela zakonitosti, samoomejevanja

kogentna (kategorična) PP 3. kriterij: NARAVA kogentna (kategorična) PP ta pravila imajo obvezno naravo ravnanje zapovedujejo ali prepovedujejo (zapovedujoča in prepovedujoča PP) dispozitivna (konvencionalna) PP ta pravila imajo “neobvezno” naravo ravnanje dajejo na izbiro oz.dovoljujejo, od naslovnika pa je odvisno ali bo “pooblastilo” uporabil dovoljujoča, alternativna, razpolagalna 4. kriterij: STOPNJA ODREJENOSTI RAVNANJA striktna → obvezen način ravnanja je podan striktno elastična → obvezen način ravnanja je podan ohlapno (kot načelo ali standard) pravna načela: npr. ustavna načela, načela obligacijskega prava, mednarodnega prava itd. pravni standardi: npr. v obligacijskem pravu “dober gospodar”, “dober strokovnjak” * pomen metod razlage pravnih aktov, sodne prakse ipd. !!

VRSTE SEKUNDARNIH HIPOTEZ (PRAVNIH KRŠITEV) * pravna kršitev je ravnanje v nasprotju z dispozicijo (negacija dispozicije) *sekundarna hipoteza določa pravno kršitev in njene sestavine * je predpostavka sankcije (različne pravne kršitve nimajo enake teže!) kazniva ravnanja (kazenski delikti) KAZNIVA DEJANJA → ravnanja ki ogrožajo temeljne človekove in družbene vrednote PREKRŠKI → ravnanja ki ogrožajo javni red na različnih področjih družbenih odnosov DISCIPLINSKI PRESTOPKI → kršitev obveznosti in discipline v organizacijah *delovnih (javnih in zasebnih), interesnih in drugih civilni delikti in kršitve (pogodbenih) obveznosti *kršitev splošnih in abstraktnih PP ki povzroči škodo *kršitev posamičnih in konkretnih PP ki izhajajo iz pogodbe kot ne-oblastnega posamičnega PA škoda → zmanjšanje premoženja, preprečitev povečanja = premoženjska škoda povzročitev telesnih in duševnih bolečin = nepremoženjska škoda ↓ telesne in duševne bolečine → strah, bolečine ki so posledica posegov v osebnostne pravice (dostojanstvo, telesna integriteta, prostost, zasebnost itd.)

↓↓ ODGOVORNOST ZA PRAVNE KRŠITVE ↓ ↓ razlogi zaradi katerih prihaja do pravnih kršitev !? politično (državno) organizirana skupnost mora na reagirati na (hujše) pravne kršitve ta reakcija se dogaja na organiziran, predvidljiv in čimbolj nedvoumen način → s pravno sankcijo * sankcijo lahko izrečemo samo ODGOVORNEMU STORILCU PRAVNE KRŠITVE ODGOVORNOST ZA PRAVNE KRŠITVE ODGOVORNOST ZA KAZNIVA RAVNANJA načelo subjektivne odgovornosti → krivda + prištevnost (dokazno breme nosi tožilec!) ↓ ↓ prištevnost : sposobnost pravilno zaznavati svet okoli sebe in obvladati svoje ravnanje ↓ neprišteven storilec : če ob storitvi ni mogel razumeti svojega ravnanja in ga ni imel v oblasti (actio libera …) krivda : storilčev (negativni) odnos do PP in do dejanja ki ga je storil *naklep → če se je zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti → če se je zavedal da lahko nastane prepovedana posledica in je v tako posledico privolil * malomarnost → če se je zavedal da lahko nastane prepovedana posledica pa je mislil, da jo bo preprečil ali da ne bo nastala → če se ni zavedal (možnosti) nastanka prepovedane posledice pa bi se po okoliščinah ravnanja in po svojih osebnih značilnostih tega moral ali mogel zavedati *storilec iz malomarnosti odgovarja le v primeru če je zakonodajalec izrecno določil da je dejanje kaznivo **posebna pravila pri ugotavljanju odgovornosti oz. sankcij za mladoletne storilce

ODGOVORNOST ZA CIVILNE DELIKTE IN KRŠITVE OBVEZNOSTI načelo subjektivne odgovornosti → krivda + prištevnost (PAZI: obrnjeno dokazno breme) načelo objektivne odgovornosti !! → odgovornost ne glede na krivdo povzročitelja ↓ odgovornost ki izhaja iz (škodljivega) delovanja in učinkov nevarne stvari *delovanje električnih in plinskih naprav, eksplozivnih snovi, žičnice(!) itd. odgovornost za ravnanje ljudi ki so z odgovorno osebo/subjektom v specifičnem razmerju *država/organizacija odgovarja za škodo ki jo zaposleni povzročijo tretjim, *starši pod določenimi pogoji odgovarjajo za škodo ki jo povzročijo (civilno neodgovorni) otroci * odgovornost za duševno bolne osebe oz. osebe s trajno ali začasno duševno motnjo (?) ____________________________ pravna kršitev zaradi “nevednosti” oz. nepoznavanja prava ↓ “ignorantia iuris nocet” *conditio sine qua non učinkovitega delovanja pravnega sistema in uresničevanja njegove funkcije *velja domneva da ljudje poznajo pravo oz. se lahko z njim pravočasno seznanijo – načelo vacatio legis izjema : pravna zmota → ni kazensko/civilno odgovoren če upravičeno ni vedel da je dejanje kaznivo pravna kršitev zaradi zmote v subjektu ali objektu ↓ dejanska zmota → ni kazensko/civilno odgovoren ker niso podani vsi znaki KD/CD **PAZI: ravnanje v skrajni sili ali silobranu ni kaznivo ravnanje

SANKCIJE ZA KAZNIVA RAVNANJA VRSTE PRAVNIH SANKCIJ sankcija je zadnja sestavina “idealnega” pravnega pravila negativne posledice ki zadenejo storilca kršitve (odražajo pretežno prisilno naravo prava) PAZI: negativne in pozitivne sankcije (subvencije, olajšave, finančne nagrade itd. za zaželeno ravnanje) ↓ zaradi raznolikosti pravnih kršitev so tudi pravne sankcije različne SANKCIJE ZA KAZNIVA RAVNANJA kazni opozorilne sankcije varnostni ukrepi vzgojni ukrepi KAZNIVA DEJANJA: kazen (zapor, den. kazen) stranska kazen (prepoved vožnje, izgon) *prisilen poseg državne oblasti v posameznikove pravice (v pravico do svobode in v premoženjske pravice) *v primeru KD država (na oster in boleč način) reagira v imenu družbe in njenih temeljnih vrednot načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu (PAZI: lex certa, prepoved analogije, prepoved retroaktivnosti) polnoletni kazensko odgovorni storilci → zapor in denarna kazen (praviloma določena v razponu) individualizacija kazni : teža dejanja + oteževalne/olajševalne okoliščine (pri denarni k: premoženjske raz.) NAMEN!? zastraševalna funkcija (generalna in specialna prevencija), retribucija, varnost! *abolicionizem!! pogojna obsodba varnostni ukrepi (odvzem vozniškega dovoljenja, obvezno zdravljenje ipd.) → manj nevarna KD + namen kaznovanja mora biti dosežen → nevarnost ponovitve + učinkovitost PREKRŠKI : gl. sankcija: globa; str. sankcije: kaz. točke, prepoved vožnje, izgon, zaseg// UZ! DISCIPLINSKI PRESTOPKI : opomin, denarna kazen, prenehanje delovnega razmerja (statusa)

SANKCIJE ZA CIVILNE DELIKTE IN KRŠITVE OBVEZNOSTI posledica civilnih deliktov je nastanek premoženjske in / ali nepremoženjske škode cilj oz namen sankcij → vzpostavitev stanja pred škodnim dogodkom (restitucija) → če to ni mogoče pride v poštev denarna odškodnina sankcioniranje civilnih deliktov ki so povzročili nepremoženjsko škodo ↓ * moralno zadoščenja (opravičilo povzročitelja, objava sodbe ipd.) * denarna odškodnina (pomen sodne prakse, ZDA!!) * aktualno: posegi v zasebnost in dostojanstvo vs. “pravica do obveščenosti”, “umetniška svoboda” itd. SANKCIJE ZA NEZAKONITE PRAVNE AKTE kazenske in civilne sankcije → zadevajo osebo (kršitelja) posebna vrsta sankcij → zadeva pravni akt, če je v njem prišlo do napak (kršitev PP) tudi te kršitve imajo različno težo → različne sankcije → NIČNOST in NEVELJAVNOST * če ima PA takšne take napake da ne bi smel nastati → ODPRAVA *če ima PA takšne napake da ne sme več povzročati pravnih posledic → RAZVELJAVITEV PAZI: razlike pri nezakonitih/protiustavnih ne/oblastnih splošnih in posamičnih PA !!

JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI PRAVNIH PRAVIL PP bi morala biti čimbolj jasna, natančna in razumljiva → načelo pravne države in pravne varnosti jezikovna nejasnost in nenatančnost lahko ogrozita namen PP in prava nasploh (pravne vrednote!) ↓↓ zakonodajalec naj bi uporabljal pomensko izdelane, nedvoumne (striktne) besede pomen strokovnega pravnega jezika !! * problem pomenske nedoločnosti pravnih pravil (izhaja tudi iz narave /razlage/ PP in jezika) * zakonodajalec se mora pogosto zatekati k pomensko odprtim, raztegljivim (elastičnim) pojmom, če hoče zagotoviti učinkovito pravno urejanje družbenih odnosov → to velja celo za področje kazenskega (materialnega) prava !!! pri opredelitvi kaznivih dejanj se pojavljajo nedoločni, pomensko raztegljivi pojmi (“lahka telesna poškodba”, nevarno orodje”, “resna grožnja”, “posebno predrzen način” itd.) KAKO SE (ČE SE) PRAVNI RED IZOGNE PRAVNI NEVARNOSTI?? → pravne definicije (posebna vrsta PP), pomen sodne prakse in pravne znanosti **postmoderna (kritična) teorija prava → opozarja na izrazito pomensko nedoločnost prava, vsebino prava določi interpretacija, “interpretatorji” - pravniki so večinoma pripadniki družbene elite, navidez nevtralna PP privilegirajo nosilce družbene (ekonomske in politične) moči → pretežno politična narava prava

PRAVNI AKTI / VIRI  človekova zavestna dejanja / oblike v katerih nastajajo pravna pravila *so bistvena prvina p. reda saj so sredstvo za oblikovanje PP s čimer omogočajo funkc. prava * na oblikovanje PA vplivajo številni dejavniki ekonomske, politične, vrednostne itd. narave glede na vrsto PP (ki jih ustvarjajo PA) lahko PA razdelimo na: SPLOŠNE (ti so hkrati formalni viri prava !) in POSAMIČNE * tako splošni kot posamični PA so lahko oblastni ali ne-oblastni Kdo PA oblikuje? Kako nastajajo PA? V kakšni obliki? Kako vsebina PA postane razpoznavna?  OBLIKOVNE ZNAČILNOSTI PA oblikovalci  pravni subjekti (fizične in pravne osebe); določi jih ustavodajalec/zakonodajalec; oblastne PA oblikujejo državni organi, ne-oblastne pa osebe zasebnega prava način  pravni postopek (dejanja ki jih je treba opraviti da PA nastane); narava / vrsta PA vpliva na zahtevnost postopka; postopek mora omogočiti/določiti: ugotovitev vseh relevantnih okoliščin, sodelovanje/pravice/dolžnosti udeležencev, pravno-tehnično kakovost PA ustavno-revizijski, zakonodajni, sodni (kazenski, pravdni), upravni postopek *jamstvo za nastajanje pravilnih in zakonitih PA (kršitve postopkovnih pravil  razveljavitev/odprava!?)

postopkovna p. določajo tudi čas (roke) v katerem je treba opraviti procesna dejanja/sprejeti PA * pri oblastnih PA je časovni vidik pomemben (razlike med splošnimi in posamičnimi PA)   praviloma ni mogoče predvideti kako zapletena bodo procesna dejanja (instrukcijski rok) “odločiti v razumnem roku”, “kakor hitro je mogoče”, “brez nepotrebnega odlašanja”; IZJEMA UP ! *”justice delayed justice denied” (hitrost ne sme ogroziti kakovosti – zakonitosti/pravilnosti PA)  procesna dejanja strank pa so običajno vezana na prekluzivni rok (zamuda je sankcionirana) * pri ne-oblastnih PA je časovni (in nasploh postopkovni) vidik manj poudarjen  postopek za oblikovanje ne-oblastnih splošnih PA (avtonomnih PA) je enostavnejši ne-oblastni posamični PA so manj uokvirjeni s postopkovnimi pravili (npr. pogodba!) oblika  zunanja podoba PA (odvisna je od vrste PA !) oblastni splošni PA: pisna oblika + javna objava) PAZI: pomen teh. pravil o obliki; neupoštevanje oblike oblastni posamični PA: sodni: pisna + objava (upravni: praviloma ni javne objave, pravila vročanja) ne-oblastni splošni PA: pisna oblika + javna objava (prilagoditev avtonomnemu oblikovalcu PA) ne-oblastni posamični PA: pravila o obliki so poenostavljena *oblika je odvisna od pomena PA (varnost, preglednost itd.): ustna, pisna, sodelovanje prič, OJZ.. *namen pisne oblike je lahko le lažje dokazovanje v primeru spora, lahko pa je pogoj veljavnosti (če je obv.) ** vpliv elektronskega poslovanja državnih organov na obliko PA (in zlasti procesnih dejanj) ** obličnostni obredi ob oblikovanju (ne)oblastnih PA (prostor, udeleženci, vložki itd.)

SPLOŠNI PA IN DUGI PRAVNI VIRI  SPA  posebno mesto v modernih pravnih sistemih  osrednji viri prava  splošno zavezujoča pravna pravila za ravnanje naslovljencev in nastajanje PPA SPA  ustvarjanje prava; PPA  uporabljanje prava (SPA) *PAZI: razmejitev med ustvarjanjem in uporabljanjem prava je relativna! *USTAVA EU (POGODBA O USTAVI ZA EU) USTAVA RS (*TUL) USTAVNI ZAKON USTAVNI ZAKON USTAVNI ZAKON MEDNARODNA POGODBA MEDNARODNA POGODBA MEDNARODNA POGODBA ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON ZAKON PODZAKONSKI AKTI (UREDBE ODLOKI PRAVILNIKI ODREDBE NAVODILA SPLOŠNI AKTI LOKALNIH SKUPNOSTI) NEOBLASTNI (AVTONOMNI) SPLOŠNI AKTI (STATUT, PRAVILA itd.) ---------------------------------------------------- (NE)OBLASTNI POSAMIČNI AKTI (SODBE SODIŠČ ODLOČBE/SKLEPI UPRAVNIH ORGANOV POGODBE IN DRUGI PRAVNI POSLI) MATERIALNI AKTI ↑ ↑ ↑ hierarhija (ne)oblastnih PA (splošnih in posamičnih) v pravnem sistemu RS

ustava v formalnem smislu ustava v materialnem smislu  PA najvišje pravne veljave (podrobneje po predstavljena kasneje) “družb. pogodba”  z ustavo se oblikuje politično (državno) organizirana družbena skupnost “materia constitutionis”  PP o organizaciji državne oblasti + temeljne pravice *temeljna načela pravnega reda – pravni izraz filozofsko političnih zamisli o usmerjanju družbe * garancija uveljavljanja javnega interesa pri izvrševanju oblasti, temelj legitimnosti oblasti * poseben postopek (in organ) za sprejem/spremembo ustave zgodovinski razvoj ustavnosti  akti ki so določali ustroj oblasti so obstajali že v antični Grčiji in Rimu Magna Charta Libertatem 1215 zasnova moderne ustave sovpada z zasnovo moderne liberalne države (družbena pogodba itd.) Ustava ZDA 1787, Ustava Francije 1791, 1793, 1795 (+ FDPČD 1789), 1875 v 19. stoletju Ustava Švice, Švedske , Norveške, Nizozemske, Belgije Ustava SZ 1918,24,36, Weimarska ustava 1919, Vidovdanska Ustava 1921, Ustava Avstrije 1920 Ustava Italije 1948 Ustava ZRN 1949 Ustava Francije 1946 / 1958 SFRJ / SRS: 1946, 1953, 1963, 1974; Republika Slovenija: december 1991 ustava v formalnem smislu ustava v materialnem smislu

ZAKON  ob ustavi najpomembnejši SPA (in vir prava!) izraz “zakon” se uporablja v različnih kontekstih zakon mora izpolnjevati določene formalne in vsebinske kriterije  sprejem po določenem postopku, razglasitev in objava, ustrezna pravna moč splošnost in abstraktnost PP / splošno urejanje družbenih odn., načelna prepoved retroaktivnosti človekove pravice in temeljne svoboščine (PAZI: absolutne in relativne) PAZI: zakon v formalnem smislu - zakon v materialnem smislu ↑ ↑ ↑ *oblikovni (postopek itd.) in vsebinski kriteriji  ustava + poslovnik zakonodajnega telesa *nevarnost prekoračitve ustavno začrtanih okvirov zakonodajnega urejanja mehanizmi za preprečevanje zakonodajalčeve samovolje (načelo demokratičnosti, referendum, ustavno sodstvo) oblika zakona  splošne določbe, osrednja poglavja, prehodne in končne določbe večina za sprejem zakona v zakonodajnem telesu  navadna relativna večina (zahtevnejša večina za “občutljivejšo” zakonodajno vsebino): PAZI: kvorum ! zakonik  zakon ki celovito in sistematično ureja širše področje družbenih odnosov Ustava RS: pravice in obveznosti se urejajo (samo) z zakonom (legitimnost!)

SLS z odloki (v skladu z zakoni) urejajo zadeve lokalnega pomena UREDBA IN DRUGI OBLASTNI PODZAKONSKI AKTI  z ustavo in zakoni se oblastno (abstraktno) urejanje družbenih odnosov ne izčrpa izvršilna oblast s podzakonskimi splošnimi akti izvršuje zakone s podrobnejšim urejanjem narava in domet izvršilnih splošnih aktov je odvisen od oblike organizacije državne oblasti *zoženje funkcije izvršilnih organov na izvrševanje zakonov *prevzemanjem vloge zakonodajalca  “delegirana zakonodaja” UREDBA  osrednji splošni pravni akt vlade izvršilne uredbe: urejajo način izvrševanja pravic, dolžnosti in ostalega kar urejajo zakoni *splošno in posebno zakonsko pooblastilo za izvrševanje zakonov z uredbo uredbe z zakonsko močjo: kadar ustava dopušča delegirano zakonodajno dejavnost * del zakonodajne funkcije opravi vlada, SLO: izključno v izrednem ali vojnem stanju (PR), v državah s (pol)predsedniškim sistemom oblasti je delegirana zakonodaja zelo prisotna izvršilno-upravni organi (ministrstva) in SLS sprejemajo tudi druge splošne PA  pravilniki, odredbe, navodila odloke (SLS) *določajo pravila o ravnanju upravnih organov pri izvrševanju zakonov in uredb *urejajo notranjo organizacijo in način dela v upravnih organih / njihovih organizacijskih enotah SLS z odloki (v skladu z zakoni) urejajo zadeve lokalnega pomena

NE-OBLASTNI (AVTONOMNI) SPLOŠNI PRAVNI AKTI  organi državne oblasti niso edini oblikovalci splošnih pravnih aktov država nekaterim subjektom prepušča avtonomno urejanje svoje organizacije in delovanja namen  bolj učinkovito urejanje ki bolj dosledno upošteva posebnosti neke organizacije statuti/pravila gospod. in negospodarskih organizacij, paradr.. ustanov, kolektivne pogodbe država s svojimi splošnimi PA še vedno določa okvir avtonomnega pravnega urejanja ↓ pristojnost organov avtonomnih organizacij, način sprejemanja avtonomnih aktov, objavljanje, začetek veljavno. državni organi v skladu z ustavo in zakoni izvršujejo nadzor zakonitosti avtonomnih PA PP so (v pogledu zgradbe) v avtonomnih aktih podobna kot v oblastnih PA; razlika: sankcija → avtonomna PP ne morejo predvideti sankcij ki posegajo v človekovo osebno svobodo (prostost) → morajo pa biti sankcije (in kazniva ravnanja – disciplinski prestopki) v naprej določene, organ, postopek itd.

SODNA PRAKSA KOT (NEFORMALNI) VIR PRAVA  evropski kontinentalni pravni sistem → posamični oblastni PA niso splošno obvezen vir prava *šlo naj bi za uporabljanje prava (torej ne za oblikovanje splošnih in abstraktnih PP z “erga omnes” učinki ) sodna praksa v SLO pravnem redu ni (splošno obvezen oz. formalni) vir prava razlaganje in uporabljanje prava, ki ima zavezujoče učinke za udeležene subjekte (pravni učinki “inter partes”) sodna praksa omogoča le predvidevanje o tem kako bodo sodišča odločila v podobnih primerih TODA POZOR!!: sodno odločanje ni mehanska temveč je ustvarjalna dejavnost formalni pravni viri (splošni PA) so pogosto pomensko nedoločni, odprti, pomanjkljivi → šele uporaba formalnih pravnih virov (s pomočjo interpretacije) določi njihovo vsebino *naraščanje pomena sodne praksi ki pa kljub vsemu ni formalni vir prava (pomen ustaljene sodne prakse!) odločbe ustavnih sodišč → poseben pomen (“negativni zakonodajalec”) anglo-ameriški pravni sistem → “common law” sistem (common law: “obče” oz. “poenoteno” pravo) (angleški sodniki so z odločitvami v konkretnih primerih poenotili običajno pravo s tem ko so odločitve višjih sodišč v podobnih primerih postale zavezujoče za nižja sodišča – PRECEDENSI) → oba velika sistema se zbližujeta (naraščanje vloge zakonodajalca na kontinentu in obratno)

SPA/VIRI MEDNARODNEGA IN “EVROPSKEGA” PRAVA  za urejanje družbenih odnosov v državi so pomembni tudi viri mednarodnega prava; v EU pa tudi viri E-prava mednarodno javno pravo → ureja odnose v mednarodni skupnosti (med državami in medn. org) * mednarodni običaji → nastali so postopoma (spontano); zavezujejo vse države (problem učinkovitosti!) *mednarodne pogodbe in sporazumi → nastajajo organizirano; zavezujejo le države ki so jih sklenile ali ki so pristopile razmerje med MP in notranjim pravom (uveljavitev & status v hierarhiji PA) ↓ neposreden sprejem MP v notranje pravo (z ratifikacijo) prevedba MP v notranje pravo izenačenost z zakoni umeščenost za ustavo in pred zakone “ evropsko pravo” → viri prava Evropske skupnosti in Evropske unije * zgodovina nastanka ES in EU ! * gre za naddržavno skupnost in naddržavno pravo katerega narava se nekoliko razlikuje od MP ↓ države so se odrekle delu svoje suverenosti → EU je v okviru svoje suverenosti vzpostavila lasten pravni sistem načelo subsidiarnosti in sorazmernosti primarni in sekundarni viri “evropskega prava” položaj prava EU v hierarhiji pravnih virov v državah članicah

POSAMIČNI (INDIVIDUALNI) PRAVNI AKTI  PPA so “sredstvo” s katerim pravni subjekti splošna in abstraktna PP ki so v SPA aplicirajo na konkretne prim. TODA POZOR!: v nekaterih spl. in abstr. PP najdemo dispozicije ki se lahko neposredno uporabijo *nekatere temeljne ČP, zastaranje, priposestvovanje ipd. pogosto pa je za uveljavljanje splošnih in abstraktnih PP (dispozicije in/ali sankcije) treba oblikovati PPA  oblastni PPA (upravni in sodni) ne-oblastni PPA (izdajajo jih DO v okviru izvrševanja pristojnosti) (PPA s katerimi subjekti zasebnega prava urejajo razmerja) UPRAVNI AKT izdajajo jih državni up. organi, organi LS in organi podjetij in org. ki opravljajo naloge drž. uprave (koncesija) PPA na temelju SPA ustanovijo, spremenijo ali odpravijo pravice in/ali dolžnosti v konkretnem p. razmerju v večini primerov izdajanja up. aktov gre za uveljavljanje pravic posameznikov in varovanje javnega interesa upravni organi v primerih ko tako določa zakon odločajo na podlagi prostega preudarka različna vsebina UA; po učinkih konstitutivni in deklarativni UA upravna odločba → splošni upravni postopek (ZUP); po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke *oblika odločbe: uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk; pritožba (razlogi!); upravni spor, IPS,UP

nastajajo na podlagi svobodne (avtonomne) volje udeležencev (strank) SODNI AKT oblastni PPA ki jih sodišča na podlagi ustave in zakonov izdajajo v KP, PP, NP, IP, US in UP izjemen pomen za varovanje (temeljnih) pravic, uveljavljanje dolžnosti in nasploh varovanje pravnih razmerij pravni sistem naj bi sodiščem zagotovil visoko stopnjo neodvisnosti → nepristransko & zakonito odločanje kompleksnost sodnih postopkov → popolna ugotovitev dejstev, pravilno in utemeljeno pravno odločanje sodba → odločitev v KP, PP in US (sklep → postopkovna vprašanja; NP in IP) KP → na zahtevo/predlog upravičenega tožilca (javnega/zasebnega); obsodilne, oprostilne in zavrnilne sodbe PP → na zahtevo upravičene tožeče stranke; dajatvene, ugotovitvene in oblikovalne sodbe * oblika sodbe; pritožba; izredna pravna sredstva (obnova postopka, revizija, izredna omilitev kazni itd.), UP ZASEBNI PRAVNI AKT (PRAVNI POSLI) z njimi fizične in pravne osebe (ki niso izvrševalci javne oblasti) urejajo medsebojna razmerja nastajajo na podlagi svobodne (avtonomne) volje udeležencev (strank) * avtonomija je omejena: zakonodajalec določa pogoje za nastanek, način uresničevanja in prenehanje ZPA prvine ZPA → subjekti, volja (izjava volje), predmet (dajatev, storitev, pravice in obveznosti itd.), oblika spori pri izpolnjevanju pravnih poslov (sodni postopek; ADR; izjemoma silobran in skrajna sila) pogodba → soglasje dveh ali več strank o oblikovanju, spremebi ali odpravi premož. pr. raz. *pogodbeno pravo (sodi v okvir obligacijskega prava) → splošni in posebni del

SPOZNAVNI VIRI PRAVA  sodobni pravni sistem je kompleksna celota ki bi jo brez ustreznih sredstev (spoznavnih PV!) težko spoznali spoznavni viri prava → omogočajo spoznanje vsebine PA in drugih pravnih informacij **z razvojem informacijske tehnologije je prišlo na področju SVP do “revolucije” ! uradna glasila (uradni listi) → UR.L.RS: SPA državnih organov in organov LS; uradni list EU (OJEU) * knjižna in elektronska oblika uradnih listov registri predpisov → zbirke podatkov o SPA *omogočajo iskanje SPA; posredujejo podatke o naslovu, objavi, sprejemu, začetku veljavnosti in spremembah SPA; knjižni in elektronski registri predpisov (knjižni registri → abecedna in stvarna kazala / e-registri → “iskalniki”) zbirke predpisov → knjižne in elektronske zbirke predpisov e-zbirka predpisov/drugih aktov DZ /drugih državnih organov (vključujejo tudi druge info.) IUS-INFO / IUS-INFO, EUR-LEX, WESTLAW, LEXIS * vključujejo tudi zbirke sodne/upravne prakse, pravne literature in drugih pravnih informacij → PRAVNI INFORMACIJSKI SITEMI znanstvena in strokovna literatura → monografije, periodične publikacije, individualne (el.) objave itd.

RAZLAGA PRAVNIH AKTOV UPORABLJANJE/UDEJANJANJE PRAVA → spontano / po uradni dolžn. * primarna učinkovitost pravnih pravil → prostovoljno spoštovanje dispozicij * oblikovanje novih splošnih pravnih aktov → “ustvarjanje prava” (SPA) * uporabljanje SPA v konkretnih primerih → oblikovanje PPA * uporabljanje SPA in /ali PPA pri izvajanju oblastnih materialnih aktov   uporabljanje prava kot logično sklepanje  LOGIČNI oz. PRAVNI SILOGIZEM težave pri ugotavljanju vsebine SPS (splošnih in abstraktnih PP) ugotavljanje pravno ovrednotenje dejstev je lahko zapleteno in dolgotrajno ta shema je predvsem prikaz bistvenih prvin uporabljanja prava * zanima nas splošno in abstraktno PP, ki je vsebovano v SPA  do njega se dokopljemo z dejavnostjo ki jo opredeljujemo kot RAZLAGA PRAVNIH AKTOV SHEMA zgornja premisa (splošno in abstraktno pravno pravilo ki je v SPA) spodnja premisa (ugotovljeno dejansko stanje) ---------------------------------------------------------- sklep (posamično in konkretno pravno pravilo ki izhaja iz PPA)

** PAZI: razlaga je prisotna in pomembna v vseh prvinah uporabljanja prava !! ni uporabljanja prava brez razlage/razumevanja prava (obratno pa ne velja) “ustvarjalnost” uporabljalcev prava !? Razlaga pravnih aktov / njen namen  “razlaga”  prizadevanje da bi “nekaj” napravili razumljivo “nekaj” : jezikovni znaki ki so vsebovani v pravnem aktu / njegovih določbah oblikovalec PA oblikuje določbe PA, razlagalec pa odkriva pravno pravilo ki je v njih subjekt razlage / razumevanja PA ni nepristranski avtomat temveč (so)ustvarjalec pravnega pravila (na rezultatu razlage se odražajo subjektivne prvine subjekta razlage ki jih z zanašanjem na razum/logiko ni mogoče v celoti odpraviti  različni subjekti različno razlagajo) pomenska nedoločnost jezika *starejše teorije prava (teorije o razlagi prava)  “razlagalec je trobilo zakona” * nekatere novejše smeri v teoriji prava (pravni realizem, kritične t.)  “law in action” * dojemanje abstraktno-urejevalne in konkretno-aplikativne razsežnosti prava se razlikuje v različni pravnih kulturah in zgodovinskih obdobjih (bolj ali manj odraža razlike pri dojemanju prava in njegove funkcije na splošno)

avtentična razlaga Subjekti razlage  Kdo (lahko) razlaga pravne akte?? “obvezni” razlagalci “neobvezni” razlagalci državni organi, organi lokalnih skupnosti posamezniki, pravni strokovnjaki vsi nosilci javnih pooblastil ki pravno odločajo (praktiki in teoretiki) Vrste razlage OBVEZNA RAZLAGA TEORETIČNA RAZLAGA obvezna razlagalna pravila neobvezna razlagalna pravila *obvezni razlagalni napotki ki jih oblikovalec *metode razlage PA ki jih je razvila SPA da uporabljalcem prava pravna znanost abstraktne razlagalne določbe tradicionalna metoda pravne definicije (tradicionalen pristop k razlagi/razumevanju prava) pravna načela moderne metode razlage prava avtentična razlaga

→ KRITIKA TRADICIONALNEGA PRISTOPA (konec 19. st.) tradicionalna metoda *tradicionalno razumevanje narave ter vloge in pomena razlage prava  razvila se je v Franciji v 19. stoletju (po sprejetju Code Napoleon 1804) zaton že konec 19. st. (kot legitimna ali celo edini možen pristop k razumevanju /razlage/ prava) sovpada z legalistično-normativističnim dojemanjem prava (PAZI: glej uvodno poglavje) zakon / pravni red so v še vedno pretežno agrarnem času razumeli kot popolen in samozadosten “pravno ustvarjalen” je zakonodajalec ki mora ustvariti popolen, jasen in neprotisloven zakon konkretni uporabljalci zakona (sodišča in drugi državni organi) zgolj “mehanično” uporabljajo p. vztrajanje pri “zaprtem pravnem redu/sistemu” je zasledovalo vrednote meščanske revolucije !! ker je/mora biti zakon jasen in popolen je tradicionalen pristop k razlagi prisegal na → jezikovno metodo razlage (razumljena je bila kot vrednostno in ideološko nevtralna) logično metodo razlage (v primeru da je j.m. opozorila na nejasnosti – tudi pri uporabi te metode (tj. formalne logike) je/naj bi razlagalec ostal “nepristranski” in “brezoseben” – formalno-logično je/naj bi bilo mogoče oblikovati pravna načela, iz njih pa prav tako formalno- logično tudi uporabno pravno pravilo Nemčija (sredi 19. st.) → “pojmovna jurisprudenca” (Begrifsjurisprudenz) *v interesu objektivnosti teži k oblikovanju “abstraktnih” “čistih” pravnih konceptov z uporabo formalne logike že ob nastanku tega pristopa je praksa odstopala od “teorije” !! (kar pa v bistvu ni pomembno!) → KRITIKA TRADICIONALNEGA PRISTOPA (konec 19. st.)

 konec 19. in v začetku 20. st. → novi pogledi na bistvo prava in razlage prava * premiki v razvoju moderne države in prava (nastajanje “intervencijske” oz. socialne države) “fetišizem” popolnega in samozadostnega zakona/pravnega reda je pokazal svojo zmotnost ideja o popolnem in konsistentnem PR ostane vendar njen uresničevalec ni več le zakonodajalec↓ iskanje novih metod za uresničitev te ideje R.Ihering → tradicionalni metodi razlage je očital napačno iskanje sorodnosti med uporabljanjem prava in matematiko/logičnim procesom, neobčutljivost za družbena razmerja ter njihovo vrednostno, interesno itd. naravo (“interesna jurisprudenca”) – teleološka metoda F. Geny → tako kot vsako človekovo dejanje je tudi zakon nepopolen (praznine, nejasnosti, protislovja); nasprotuje “čistim”/togim pravnim konceptom/institutom; uporabljanje zakona vključuje “ustvarjalno” razlago pomena jezikovnih znakov (zgodovinski/namenski/vrednostni kontekst oblikovanja pravnega pravila) – zgodovinska, teleološka in aksiološka metoda “Freirechtsbewegung” → pravi ustvarjalec prava je sodnik, mehanično uporabljanje zakona ni mogoče, noben pravni sistem ni tako popoln da bi bil brez pravnih praznin – te lahko zapolni uporabljalec prava (do izraza nujno pride tudi njegova vrednostna, svetovnonazorska in ideološka naravnanost) sociološka jurisprudenca → poudari pomen razumevanja politične, ekonomske in kulturne družbene resničnosti ter družbenih vrednot/ciljev pri razlagi pravnih aktov – sociološka m. integralni razlagalni pristop → razlaga ne more ostati slepa do vrednost – aksiološka metoda → poudari tudi idejo o celovitosti pravnega sistema – sistematiča metoda kritična / postmoderna teorija prava → poudari ideološko dimenzijo pri razlagi prava

 v pravi teoriji se je v zadnjih desetletjih razvila posebna TEORIJA ARGUMENTACIJE ↓↓ * izhodišče: nedoločnost, dvoumnost in pomenska odprtost ne vodi nujno v subjektivnost in iracionalnost * argumentacija→ prepričljivo/dosledno utemeljevanja rezultata razlage (ustvarjalnost obdrži v logičnih okvirih) *preprečevala naj bi samovoljnost in zagotavljala zavezanost uporabljalca na cilje/vrednote pravnega sistema teorija argumentacije se sklicuje na 5 temeljnih razlagalnih metod: jezikovna, logična, sistematična, zgodovinska, funkcionalna * v okviru teh metod so se razvile nekatere “podmetode” (teleološka, vrednostna ipd.) JEZIKOVNA METODA ugotavlja pomen jezikovnih znakov iz katerih je sestavljen pravni akt  slovnično razčlenjevanje jezika in iskanje nj. pomena *analitična teorija prava: razčlenjevanja pravnih virov in iskanje njihovega pomena s celovitejšim prodiranjem v zgradbo in delovanje jezika z uporabo lingvistike, logike, semantike in semiotike *pravn(ški)i jezik: abstrakten, formalen, koncizen, natančen, varčen, brezoseben/razosebljen (namen, kritika!) * pravniki jezik uporabljajo kot instrument, hkrati pa tudi jezik kot duhovno-kulturno-zgodovinska tvorba “obvladuje” pravnike (oz. celotno področje človekovega delovanja) ** novejše smeri na področju lingvistike → strukturalizem, postrukturalizem itd. (Saussaire, Barthes, Derrida)

LOGIČNA METODA uporabljanje logike v procesu uporabljanja prava  * nastajanje pravnih odločitev (bolj ali manj logični proces izpeljave posledice iz obeh premis) * preizkus (rezultata) jezikovne (ali druge) razlage PA z vidika logičnega mišljenja * izvirno iskanje pomena PA Katera “logika”? → formalna + argumentativna formalna → “mehanična logika”; zagotavlja formalno pravilno mišljenje (sklepanje iz trditev); zahteva uporabo logičnega jezika (uporabo simbolov); uporablja se pri izpeljevanju posledice iz obeh premis, tudi za ugotavljanje pravega pomena dvoumnih pojmov, odpravljanje antinomij in odpravljanje pravnih praznin v PA; TODA : za slednje pogosto ne zadošča formalno-logično dokazovanje; ugotavljanje “pravega pomena” terja dokazovanje “prepričljivosti” določene razlage in posledično odločitve argumentativna → “neformalna logika”; oblikovanje prepričljivih razlogov za takšno ali drugačno razumevanje pomena določb PA in za pravno odločitev; NAMEN PRAVA  razreševane sporov, čim bolj učinkovito uresničevanje namena, vrednot ipd. (ne iskanje resnice!) – določitev vsebine PA in pravna odločitev mora biti predvsem prepričljiva (vsebinsko argumentirana)

“razlagalni argumenti”  z njimi se utemeljuje možen pomen jezikovnih znakov do katerega privede jezikovna razlaga PA argumentum a contrario → sklepanje po nasprotnem razlogovanju * prepoveduje uporabo analogije (uporabo dispozicije za subjekte/stvari ki jih PA izrecno ne omenja) * uporablja se v zvezi z določanjem pristojnosti državnih organov in represivnih ukrepov, v kazenskem pravu * privilegiran položaj v okviru tradicionalne metode argumentum a simili ad simile → sklepanje po podobnosti * vključuje uporabo analogije (dispozicija se uporabi tudi za subjekte in stvari ki jih PA izrecno ne omenja)  analogija znotraj posameznih določb (“intra legem”) in znotraj posameznega zakona (“legis”) argumentum a fortiori → “a maiori ad minus” (sklepanje od večjega na manjše) “a minori ad maius” (sklepanje od manjšega na večje) * iz obsežnejšega pomena PA sklepamo na ožji pomen in obratno argumentum a coherentia → argument koherentnosti * uporablja se za premoščanje situacije v kateri si dve dispoziciji nasprotujeta (vključuje podargumente ki v širšem smislu sodijo v sistematično metodo !) * temelji na domnevi notranje koherentnosti (skladnosti) pravnega reda argumentum a completudine → argument popolnosti (*nesamostojen argument !)

SISTEMATIČNA METODA * izhodišče: PA/določbe oz. pravna pravila tvorijo celoto  pravni sistem (ki ima načela!) enotnost  pravni sistem je hierarhično organizirana celota (višji PA vpliva na pomen določb nižjega PA) notranja skladnost  z ustrezno razlago je treba odpraviti vsebinska nasprotja (antinomije) v PA kriteriji za odpravljanje nasprotij  hierarhični kriterij  lex superior derogat legi inferiori časovni kriterij  lex posterior derogat legi priori kriterij specialnosti  lex specialis derogat legi generali popolnost  v okviru pravnega sistema je moč najti rešitev za vsak primer ki terja pravno urejanje tradicionalni pristop – popolnost zagotovi zakonodajalec s popolno zakonodajo sodobni pristop (teorija argumentacije) – uporabljalec prava (sodnik itd.) je dopolnjevalec nepopolnega zakono. * pravna rešitev je zagotovljena tudi v primeru da v PA na prvi pogled ni neposredno uporabne dispozicije *p. praznino zapolnimo z načeli in razlagalnimi argumenti (logična m.) ki vključujejo uporabo analogije PAZI !: prepoved pravnih praznin v kazenskem (materialnem) pravu – nullum crimen nulla poena sine… pravna praznina v širšem pomenu – nov pravni red (načelo /dis/kontinuitete) analogija legis  ima poudarjene logične prvine (zato sodi v področje sistematične in logične razlage) analogija iuris  iskanje dispozicije z razlago pravnih načel (sodi v področje sistematične razlage) * pri analogji legis je problem v dokazovanju “podobnosti”; analogija iuris – “ustvarjanje” prava !!

ZGODOVINSKA METODA * do dispozicije se skušamo dokopati z “raziskovanjem” zgodovine nastajanja PA  analiziramo pripombe, dopolnitve in spremembe v fazi nastajanja PA in tako skušamo izluščiti dispozicijo  primerjamo predpise ki so veljali v preteklosti  raziskujemo družbene razmere, neposredne in posredne (politične, ekonomske itd.) vzroke za nastanek PA * v tej prvine se zgodovinska metoda približa funkcionalni metodi subjektivistična razlaga – odkrivamo voljo zakonodajalca kot je bila ob nastanku PA objektivistična razlaga – s pomočjo ZM iščemo pomen ki je dejansko razpoznaven iz PA (v času in prostoru) * subjektivistična razlaga je STATIČNA RAZLAGA, objektivistična razlaga pa je DINAMIČNA RAZLAGA * objektivistična razlaga je omogočila obdržanje starejših PA v pravnem redu (stabilnost, pravna varnost) FUNKCIONALNA (NAMENSKA) METODA * nastala je konec 19. st. (v okviru tradicionalnega pristopa k razlagi še ni bila aktualna) izhodišče: razlagalec išče funkcijo (namen, cilj) ki naj bi jo imelo sporočilo PA (tj. dispozicija pravnega pravila) uporabna je zlasti ko iz ohlapnega besedila določbe PA izhaja več možnih dispozicij problem: vnašanje subjektivnih (lahko tudi arbitrarnih, samovoljnih) prvin v iskanje namena  meje so ohlapne: družbenopolitične in ekonomske razmere v katerih je PA nastal, ideološki in vrednostni okvir posebna vloga pravne izobrazbe, pravne teorije, ideološke, svetovnonazorske in vrednostne orientacije razlagal. varovalke: teh primerov ni veliko; iskanje namena/dispozicije mora ostati v okviru vrednostnih temeljev PS; “vrednotenje” in “izbiranje” je ustvarjalno toda ne sme biti“iracionalno”  pomembno z vidika pravne varnosti REZULTAT RAZLAGE  rekonstrukcija pravnega pravila (dobesedna, restriktivna, ekstenzivna)

RAZLAGA POSAMIČNIH PRAVNIH AKTOV PAZI: v dosedanji razpravi so bili PPA v bistvu rezultat uporabljanja / razlage SPA / pravnega odločanja TODA: tudi PPA so sestavljeni iz jezikovnih znakov  zato je tudi PPA treba razlagati tudi pri razlagi oblastnih PPA so aktualna : obvezna razlagalna pravila in neobvezne metode razlage  sodba: določbe v procesnih zakonih ki se nanašajo na izdelavo sodbe, določajo kršitve postopka ipd. * podobno velja tudi za posamične upravne akte tudi v zvezi s PPA se zastavljajo ista vprašanja /problemi v zvezi z razlago kot pri SPA  kje so meje razlagalnega procesa pri vnašanju subjektivnih prvin kje so meje razlagalnega procesa pri odkrivanju dejavnikov ki so vplivali na oblikovanje PPA pri razlagi neoblastnih PPA (pravnih poslov) so obvezna razlagalna pravila v OZ-ju (neobv. pa v pravni teoriji)  določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo  pri pomensko nejasnih določilih je treba iskati skupen namen pogodbenikov (v skladu z načeli OP)  tipske pogodbe: nejasna določila se razlagajo v korist druge (šibkejše) stranke  nejasna določila v odplačni pogodbi se razlagajo v skladu z načelom vzajemnosti oz. sorazmernosti dajatev * problem št. 1 : tudi navedena razlagalna pravila terjajo razlago (v vsakem konkretnem primeru posebej) * problem št. 2 : pri iskanju skupnega namena se ustvarja prostor za (pretirano) vnašanje subjektivnih prvin posebnosti pri razlagi oporoke (kot specifičnega neoblastnega PPA)

UTEMELJEVANJE (OBRAZLOŽITEV) PRAVNIH ODLOČITEV/RAZLAGE * zavest o nujnosti obrazložitve oz. utemeljitve pravne odločitve se poudari šele z uveljavitvijo modernega prava + njegovih temeljnih značilnosti in vrednost pravna odločitev (PPA) je nastala kot posledica uporabe/aplikacije SPA (njegovih določb) na konkretni primer  treba jo je obrazložiti (navesti in obrazložiti razloge) in s tem izključiti samovoljo !! * utemeljevanje pravne odločitve je hkrati utemeljevanje razlage (SPA) ki je privedla do odločitve funkcija obrazložitve  omogoča razumevanje odločitve (npr. sodbe), pomaga pri odločanju o pritožbi (TP!), določa smisel in pomen SPA ki je bil podlaga pravne odločitve (erga omnes pomen), je pomembna informacija za organe ki sprejemajo pravne odločitve iste vrste (je pomembna prvina sodne/upravne prakse), je pomembna informacija za pravno teorijo, dolžnost obrazložitve sili k odgovornemu in kakovostnemu odločanju, pomeni zavarovanje stranke pred samovoljo (in zavarovanje organa pred sumom samovolje) pri utemeljevanju pravne odločitve oz. razlage SPA ki je bil podlaga odločitve so pomembne  metode razlage ki jih je razvila pravna znanost * razvoj od strogo (formalno) logičnih postopkov k razlagalnim argumentom BISTVO UTEMELJEVANJA (OBRAZLOŽITVE) PRAVNIH ODLOČITEV  uresničevanje p. vrednot

PRAVNE PANOGE → kratka predstavitev tradicionalnih pravnih panog ↓ ↓ ↓ * ta materija sodi v poglavje “Sistemizacija prva” * ustavno pravo je predstavljeno v drugem delu (glej “temelji državne ureditve”) ↓ ↓ ↓

KAZENSKO PRAVO VIRI KAZENSKEGA PRAVA * vsebina: s pravom urejena in omejena prisila; definicije kaznivih dejanj in kazenskih sankcij * materialno/procesno, splošno/posebno, redno/izredno, mednarodno DRUŽBENE FUNKCIJE KAZENSKEGA PRAVA  varstvena funkcija → 1. sredstvo za varovanje obstoječe družbene ureditve/pravnega reda 2. varovanje vrednot občečloveške narave (življenje, telesna nedot., čast ipd.) garantna funkcija → varovanje posameznika pred morebitnim samovoljnim, nezakonitim in nečloveškim represivnim delovanjem oblasti (omejevanje s strani države monopolizirane uporabe fizične prisile) normativno-integrativna funkcija → ponotranjenje vrednot, ki jih KP varuje VIRI KAZENSKEGA PRAVA ustava → določa temeljne družbene vrednote (npr. ČPTS), ki potrebujejo kazenskopravno varstvo; opredeljuje razmerje med posameznikom in državo na področju represije (ratificirane in objavljene) mednarodne pogodbe → prelitje v konkretne kazenskopravne norme zakon → kazensko pravo je zakonsko pravo! (28. člen URS); *v SLO: KZ RS, ZKP, ZOPOKD *običaji, sodna praksa, kazenskopravna znanost → niso viri veljavnega KP, lahko pa predstavljajo razlago pojmov ipd.

TEMELJNA NAČELA KP  načelo legitimnosti in omejenosti represije → moralna in etična upravičenost vsakega represivnega posega v človekove svoboščine; *ultima ratio (poslednje sredstvo) načelo zakonitosti → KD in kazen zanj je potrebno določiti z zakonom, še preden je bilo storjeno (nullum crimen, nulla poena, sine lege praevia); *zahteve: KD mora biti zapisano z zakonom (lec scripta); prepovedana uporaba pravne in zakonske analogije (lex stricta); čimbolj natančna določitev znakov KD (lex certa); prepoved retroaktivne veljave novosprejetih kazenskih norm (lex praevia); ni kazni brez zakona (nulla poena sine lege) načelo humanosti → ustava RS: v Sloveniji ni smrtne kazni (17. člen), prepoved mučenja (18. člen), spoštovanje čl. osebnosti in dostojanstva med postopkom, odvzemom prostosti in izvrševanje kazni (21. člen) * v KP pomembno zlasti pri oblikovanju, izbiri, odmeri in izvrševanju kazenskih sankcij načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti → sama povzročitev posledice še ni zadosten temelj za obsodbo in kaznovanje storilca; potrebna je ugotovitev krivde – storilčevega (očitka vrednega) subjektivnega odnosa do dejanja, ki ga je storil in do prepovedane posledice, ki jo je povzročil; individualnost kazenske odgovornosti načelo individualizacije kazenskih sankcij → različnost KD, njihovih pojavnih oblik in lastnosti storilcev narekuje tudi različno obravnavo (ustavno načelo enakosti pred zakonom!) *vrste kazenskih sankcij: kazni (zaporna, denarna, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države), opoz. sankcije (pogojna obsodba, sodni opomin), varnostni ukrepi (npr. prepoved opravljanja poklica) in vzgojni ukrepi (namenjeni mladoletnikom, npr. ukor, prepovedi, oddaja v vzgojni zavod ipd.)

KAZNIVO DEJANJE → pojem: ravnanje, delovanje, vedenje, ki je samo po sebi in po svoji posledici zaznavno v zunanjem svetu, ki je protipravno, nevarno, določeno v zakonu in ki ga je storil kazensko odgovorni storilec TEMELJNI ELEMENTI KD → človekovo voljno ravnanje: ravnanje, pri katerem ima človek svoje gibe in vedenje v oblasti (storitev oz. opustitev) → prepovedana posledica: navadno je v kazenskopravnem pomenu poškodba dobrine tista, ki je kazensko pravno varovana (poškodbena kazniva dejanja), obstajajo pa tudi ogrozitvena kazniva dejanja (ogrozitev v smislu konkretne nevarnosti) → vzročna zveza: med voljnim ravnanjem storilca in nastalo pravno posledico mora obstajati razmerje vzroka in posledice (kljub navidezni preprostosti eden najtežjih problemov kazenskega prava!) → določenost v zakonu: izraz načela zakonitosti (lex praevia in lex certa); * enotnost kaznivega dejanja in stek (idealni/realni) kaznivih dejanj → protipravnost: za kaznivo dejanje šteje le dejanje, ki je formalno in materialno protipravno (torej družbeno nevarno); *izključitev protipravnosti v primerih silobrana, skrajne sile, sile in grožnje, privolitve oškodovanca, dejanja majhnega pomena, samopoškodbe → kazenska odgovornost: subjektivni element KD – psihični odnos storilca do izvršenega dejanja (očitek storilcu, da ni ravna v skladu z dolžnostmi, vendar le v primeru, če ima takšne duševne lastnosti, da je sposoben razumeti in obvladati svoja ravnanja, in ima negativen subjektivni odnos do zapovedi oz. prepovedi ter izvršenega KD) →prištevnost + krivda * izključitev kazenske odgovornost v primerih neprištevnosti, bistveno zmanjšane prištevnosti (izjema je samozakrivljena!), zmote (dejanska/pravna)

*ZUP (opredeljuje splošni/posebni upravni postopek) PRAVO JAVNE UPRAVE JAVNA UPRAVA → vladni (vladne službe, ministrstva ipd.) in nevladni (predsednik RS, DZ, VČP, SAZU ipd.) del * naloga: izvrševati oblast; izvajati javne službe in druge javno pomembne dejavnosti OSEBE JAVNEGA PRAVA → j. zavodi in drugi izvajalci javnih služb; javne agencije (za plačilni promet, za trg vrednostnih papirjev itd.); skladi soc. zavarovanja (npr. Zavod RS za zaposlovanje); javni skladi; javna podjetja; zbornice (npr. Socialna zbornica Slovenije); samoupravne narodne skupnosti UPRAVNE NALOGE → sodelovanje pri oblikovanju politik (predlogi zakonov, podzakonskih predpisov ter druga gradiva ipd.); izvršilne naloge (izvrševanje zakonov in drugih sprejetih predpisov, izdajanje internih aktov, vstopanje v civilnopravna razmerja v imenu RS itd.); inšpekcijski nadzor (nadzor nad izvajanjem predpisov); spremljanje stanja (vodenje zbirke podatkov in evidenc, skrb za razvoj družbe na določenih področjih); razvojne naloge (usmerjanje družbenega razvoja); zagotavljanje javnih služb UPRAVNI ORGANI → ministrstva (opravljanje nalog na enem ali več upravnih področjih); organi v sestavi ministrstva (specializirane strokovne naloge, inšpekcijski in drug nadzor ipd.); upravna enota (teritorialno izvajanje in organizacija nalog drž.uprave); javna agencija; druge osebe javnega prava (z javnim pooblastilom za opravljanje upravnih nalog) *koncesija javne službe (pogodba o koncesiji med koncesionarjem in koncedentom kot podlaga za opravljanje javne službe) *ZUP (opredeljuje splošni/posebni upravni postopek)

* pojem stvarnih pravic (so premoženjske pravice!) STVARNO PRAVO * stvarno pravo je del civilnega prava (vsebuje pravna pravila o razmerjih med pravnimi subjekti glede stvari; obeavnava stvari kot predmet prava in stvarne pravice) * pojem stvarnih pravic (so premoženjske pravice!) TEMELJNA NAČELA SP → načelo absolutnosti (stvarne pravice učinkujejo zoper vsakogar); načelo omejenega števila stvarnih pravic; načelo javnosti (objava konkretnih stvarnopravnih položajev); načelo specialnosti (predmet stvarnih pravic so lahko le samostojne stvari); načelo povezanosti zemljišča in objekta; prednostno načelo (tisti, ki je hitrejši po času, je močnejši po pravici) VRSTE STVARNIH PRAVIC → lastninska pravica (je pravna oblast oz. pravica do imetja, uporabljanja, uživanja in razpolaganja s stvarjo); posest (dejanska oblast nad stvarjo, daje možnost ekonomskega izkoriščanja stvari ne glede na sočasni neobstoj lastninske pravice; *neposredna/posredna, lastniška/nelastniška, dobroverna/nedobroverna); služnost (stvarna pravica na tuji stvari, daje pravico uporabljati tujo stvari oz. izkoriščati tujo pravico; *stvarna/osebna); zastavna pravica (namenjena je zavarovanju terjatev; *prostovoljna/prisilna; druge stvarne pravice na tuji stvari (zemljiški dolg, stvarno breme, stavbna pravica)

VRSTE OBLIGACIJSKIH RAZMERIJ (OBVEZNOSTI) OBLIGACIJSKO PRAVO * OP je del civilnega prava in obsega pravne norme za urejanje obligacijskih razmerij * Pojem obligacijskega razmerja (razmerje upnik – dolžnik) VRSTE OBLIGACIJSKIH RAZMERIJ (OBVEZNOSTI)  glede na način ravnanja → pozitivne (dajatev, storitev) / negativne (dopustitev, opustitev) glede na predmet obveznosti → alternativne / fakultativne glede na deljivost izpolnitve → deljive / nedeljive glede na čas trajanja → trenutne / trajne glede na pravni temelj → pogodbene (dvostranski pravni posel) / enostranski pravni posel (npr. obljuba nagrade) / odškodninske obveznosti (pravni temelj je nastanek škode) / neupravičena obogatitev

Kaj je gospodarsko pravo? → gospodarsko pogodbeno pravo  → pravo gospodarskih družb (korporacijsko pravo) * pravila, ki urejajo posamezne gospodarske subjekte, njihov pravni položaj in notranjo organizacijo * pojem gospodarske družbe, vrste (npr. delniška družba, komanditna družba, d.o.o., d.n.o., s.p. ipd.) → gospodarsko pogodbeno pravo → tržno pravo (pravo konkurence in industrijske lastnine) * pojem industrijske lastnine (obsega tehnične inovacije, npr. izume in tehnične izboljšave, ter znake razlikovanja, kot so npr. blagovne in storitvene znamke) * industrijska lastnina je sestavni del intelektualne lastnine, kamor spada (poleg varstva tehničnega napredka in znakov razlikovanja) varstvo književnih in umetniških del ter interpretacija, torej avtorske (moralne/materialne) in njim sorodne pravice (npr. pravice izvajalcev, filmskih producentov, založnikov itd.) * konkurenčno pravo kot del tržnega prava obsega protimonopolno pravo (ureja prepoved omejevanja konkurence) in pravo zatiranja nelojalne konkurence

DELOVNO IN USLUŽBENSKO PRAVO RAZVRSTITEV DELOVNEGA PRAVA * posebna pravna veja, ki ureja delovna razmerja kot trajno pravno urejena razmerja med delodajalcem in delavcem pri delu in v zvezi z delom * delovno pravo je samostojna pravna panoga šele v novejšem času, prej so se delovnopravna razmerja urejala s pravili civilnega prava; pojmuje se kot izid in soglasje nenehnega družbenega nasprotja interesov med delom in kapitalom RAZVRSTITEV DELOVNEGA PRAVA  → kolektivno (kolektivne pogodbe, socialno partnerstvo, sodno varstvo pravic, itd.) → individualno (posebej varuje interese delavcev kot šibkejših strank v razmerju) * uslužbensko pravo (ureja posebnosti delovnih razmerij, kjer so delodajalec država, lokalna skupnost in druge osebe javnega prava) NALOGE DP → ekonomske (učinkovito urediti razmerja med delodajalci in delojemalci v prid ciljem, kot so učinkovita zaposlenost, gospodarska rast itd.), varstvo položaja šibkejšega (vrste standardov minimalnih pravic, vzpostavitev sistema socialnega varstva) * ZNAČILNOST DELOVNEGA PRAVA: kombinacija pogodbenega in javnopravnega urejanja delovnih razmerij

2. STARŠEVSKO (OTROŠKO) PRAVO DRUŽINSKO PRAVO * vsebuje pravna pravila, ki urejajo družinska razmerja (osebna in premoženjska razmerja med člani družine) 1. PARTNERSKO PRAVO * v slovenskem prostoru so urejene tri partnerske pravne oblike: zakonska zveza, zunajzakonska skupnosti, istospolna partnerska skupnost * temeljna načela: načelo monogamije (onemogoča priznavanje nove zunajzakonske skupnosti, sklenitev nove zakonske skupnosti ali istospolne partnerske skupnosti, dokler prej sklenjena zveza oz. skupnost še traja), načelo enakopravnosti partnerjev, načelo laicitete (zakonska zveza, sklenjena pred organi verskih skupnosti, nima pravnih učinkov), načelo razveznosti zakonske skupnosti 2. STARŠEVSKO (OTROŠKO) PRAVO * ureja razmerja med starši (tako roditelji, kot posvojitelji) in otroki * temeljna načela: načelo varstva družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine, načelo roditeljske pravice kot dolžnostnega upravičenja (starši imajo v razmerju do otrok pravice in dolžnosti), načelo enakopravnosti staršev do otrok, načelo enakopravnosti zakonskih in zunajzakonskih otrok, načelo svobodnega odločanja o rojstvu otrok * REJNIŠTVO → posebna oblika varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino (le-ti namreč začasno ne morejo bivati v biološki družini) * SKRBNIŠTVO → zakonsko urejena oblika varstva oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje koristi (tri oblike: varstvo mladoletnikoc, za katere ne skrbijo starši; varstvo polnoletnih oseb, ki niso sposobne skrbeti zase; varstvo oseb, ki nimajo možnosti, da bi skrbeli zase)

TEMELJNE ZNAČILNOSTI (NAČELA) DEDNO PRAVO * zajema tista civilnopravna razmerja, ki zadevajo prehod premoženja umrle osebe na drugo fizično ali pravno osebo TEMELJNE ZNAČILNOSTI (NAČELA)  → predmet dedovanja je zapuščina (lastninska pravica na stvareh in druge premoženjske pravice, ki pripadajo posameznikom) → v kolikor zapustnik nima niti oporočnih niti zakonskih dedičev, preide njegova zapuščina v državno last → pri dedovanju gre za univerzalno sukcesijo, kjer z zapustnikovo smrtjo preidejo na dediče vsa zapustnikova premoženjska razmerja (dediči odgovarjajo tudi za zapustnikove dolgove) → načelo enakopravnosti (vsi državljani so ob enakih pogojih enakopravni pri dedovanju, tujci so izenačeni s slovenskimi državljani ob pogoju vzajemnosti) → zakonsko dedovanje (partnerska razmerja ter sorodstvena razmerja, *nujni dediči!) → oporočno dedovanje (dedovanje na podlagi oporoke, testamenta – omogoča odstopanje od pravil zakona, razen v primeru nujnih dedičev)

TEMELJNE ZNAČILNOSTI IN NARAVA PRAVA EU PRAVO EU * Pravo EU kot nadnacionalno pravo velja v vseh članicah te nadnacionalne skupnosti (Slovenija je tako leta 2004 s polnopravnim članstvom prevzela pravni red Unije) * zgodovina nastanka EU, ES! VIRI PRAVA EU primarna zakonodaja → temeljne pogodbe, pristopne pogodbe sekundarna zakonodaja → temelji na konstitutivnih pogodbah : uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja (sprejemajo jo EP skupaj s Svetom, Svet in Komisija) TEMELJNE ZNAČILNOSTI IN NARAVA PRAVA EU → naddržavnost prava EU oz. prevlada prava EU nad pravom države članice (omejenost njene suverenosti) in medvladnost → trije stebri: prvi tvori primarno pravo ES (ustanovitvene pogodbe), drugi skupno zunanjo in varnostno politiko, tretji pa pravosodje in notranje zadeve → avtonomnost in primarnost (neposredna uporabnost – pravo EU ima prednost pred nacionalno zakonodajo) → sistem sodnega varstva (*MJP nima mednarodnega sistema sodnega varstva!): Evropsko sodišče → delitev pristojnosti med EU in državami članicami (*subsidiarnost in sorazmernost)

SVET EU (Ministrski svet) EVROPSKI SVET IN EVROPSKA KOMISIJA EVROPSKI PARLAMENT * sestava: ga predstavniki narodov držav, združenih v Skupnosti, izvoljeni na splošnih neposrednih volitvah za dobo petih let; organiziranost v politične skupine * najpomembnejše pristojnosti: zakonodajna, sprejemanje proračuna in nadzor nad izvršilno vejo oblasti * delovanje: letna zasedanja SVET EU (Ministrski svet) * naloge: skrb za usklajevanje splošnih ekonomskih politik držav članic, pristojnost odločanja, prenos pristojnosti (s sprejetjem pravnih aktov) za izvajanje svojih predpisov na Komisijo * sestava in delovanje: po en predstavnik posamezne države članice na ministrski ravni; Svetu izmenično predsedujejo države članice za dobo šestih mesecev po vrstnem redu, ki ga soglasno določi; navadno odloča z večino svojih članov; Svetu pomagata tudi odbor (priprava dela sveta in izvajanje dodeljenih nalog) in generalni sekretariat EVROPSKI SVET IN EVROPSKA KOMISIJA * naloge sveta so določanje prioritet, dajanje političnih usmeritev, pospeševanje razvoja EU in reševanje vsebinskih vprašanj, ki so se pokazala kot nepremostljive ovire pri delu Ministrskega sveta * EK ima v institucionalni strukturi EU ključni položaj – na vseh področjih enotnih pravil (prvi steber Pogodbe o EU!) je EK izključni nosilec predlagalne pravice za nove predpise, varuh spoštovanja ustanovitvenih pogodb, nosilec pristojnost za nadzor nad izvajanjem vseh odločitev (EK opravlja funkcijo izvršilnega telesa EU), odgovorna za upravljanje izvrševanja proračuna EU

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE * sestava Komisije in položaj njenih članov: vsaj po en državljan vsake države članice (ne več kot dva!); člani so pri svojem delu popolnoma neodvisni in ne smejo opravljati nobene druge poklicne dejavnosti * delovanje Komisije: deluje pod političnim vodstvom svojega predsednika, odloča z večino števila članov (veljavno zaseda le, če je na zasedanju navzoče s poslovnikom določeno število članov); Svet in Komisija se posvetujeta in v soglasju določita načine svojega sodelovanja EVROPSKO SODIŠČE * je sodna veja oblasti Skupnosti; pristojno za reševanje sporov, v katerih kot stranke nastopajo države članice, institucije Evropske unije ter pravne osebe ali posamezniki z območja EU EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE * izvaja revizije vseh prihodkov in odhodkov Skupnosti (ter organov, ki jih je ustanovila, če takšne revizije ne izključuje ustrezni ustanovni akt); po koncu vsakega proračunskega leta pripravi letno poročilo